Iz Novega sveta: srečanje pri PIščančji PIti

Res ne vem, zakaj se mi v ZDA ponujajo samo geolovska srečanja, tako ali drugače povezana s prehrano. Tokrat, ko sem se zaradi srčnih zadev (srce je eden pomembnejših človeških organov, zato se z njim veliko ukvarjamo) mudil v San Diegu na skrajnem jugozahodnem koncu ZDA, je bilo to srečanje pri piščančji piti. V čast Dneva števila Pi, kajpak.

Skoraj bi ga izpustil. Odločitev za udeležbo je padla šele ko sem v kongresnem centru izvedel, da bo zasedanje, na katerem bi moral biti v času srečanja, na voljo za predvajanje v spletu (webcast) takoj po zaključku. Malo sem sumil (ali pa vsaj upal), da se bo to zgodilo, zato sem v hotelu vendarle v nahrbtnik vrgel tudi kolesarsko majico. Preoblekel sem se in odbrzel proti četrti, ki bi ji lahko rekli Sandieško višavje (San Diego Heights), do koder mi je Google skozi mestna pljuča (Balboa Park) mimo slavnega živalskega vrta naračunal 4,8 milje razdalje in 384 čevljev vzpona.

San Diego Chicken Pie Shop

Pred San Diego Chicken Pie Shop, očitno precej priljubljeno zajtrkovalnico, sem prišel kakih 5 minut pred trenutkom stoletja. Tam so že postopali ljudje v značilnih majicah in z značilnimi napravami rokah, tako da dvomov, ali sem na pravem mestu, ni bilo. Kot že večkrat poprej sem ugotovil, da so ameriški geolovci v povprečju starejši kot pri nas. Videti je bilo, da so večinoma domačini. Sprehodil sem se gor in dol, pa nisem nikjer videl nobenega dnevnika ali vsaj koga, ki bi dajal vtis organizatorja, ko pa se je množica začela premikati v notranjost, sem se prepustil toku. Za geolovce, rekel bi, da nas je bilo kakih 60-80 (udeležbo je do objave tega prispevka zabeležilo 67 ekip), je bilo pripravljeno veliko omizje, ki je zasedalo skoraj pol restavracije.

Happy Pi(e) day!

Medtem, ko sem stal v vrsti za vpis v dnevnik, se je začelo odštevanje kot za silvestrovo, voščila Happy Pi(e) Day so deževala z vseh strani. Žal nisem mogel ostati prav dolgo. Naredil sem nekaj fotografij, poklepetal z nekom, ki je govoril kraljičino angleščino, in tik pred odhodom organizatorki srečanja v popis pokazal sledljivi Avto in dom dr.gumpija (oni dan je grozil s suicidom, ker tega nisem storil na nekem pomembnem kraju, pa nisem hotel še enkrat izpasti tako neresen) in se poslovil. Piščančjo pito bom poskusil kdaj drugič.

Piščančja pita

Iz Sandieškega višavja je šlo proti kongresnemu centru, ki je tik ob morju, večinoma navzdol, kar je bilo zelo dobrodošlo, ker je sonce že sredi dopoldneva pošteno žgalo. Čez slabe pol ure sem v prekomerno klimatiziranem kongresnem centru že sedel v pulovru in se ukvarjal s stvarmi, ki so za geolovce povsem nepomembne. Seveda le v primeru, če se boste še naprej zavzeto podili čez hrib in dol za skritimi škatlicami in se ne boste jezili kot tisti avstrijski slikopleskar, pa tu in tam stoično prenesli kako krneki najdbo.

Ta dan sem pred večerom poiskal tudi zaklad tipa vprašaj in si prislužil še drugi spominek. V pomanjkanju časa za reševanje ugank je bil zaklad Easy Mystery, Easy Cache ravno prava izbira, njegovo ime pa prav nič zavajajoče. V naslednjih dneh sem uspel kar dobro vplesti geolovske cilje v vsakodnevno kolesarjenje od hotela do kongresnega centra in nazaj, za konec pa sem si prislužil še spominek za Mehiko.