Iz Novega sveta: Dan hitre hrane
Srčne zadeve (izraz je treba razumeti anatomsko) so me sredi novembra 2014 zanesle v Chicago. V teh krajih sem že bil, zato sem si lahko pred odhodom zastavil konkretne geolovske cilje. Med njimi je bila tudi udeležba na srečanju na Nacionalni dan hitre hrane, ki bi mi vsaj malo pomagala pozabiti, da sem prvo srečanje Slovenskega geocaching kluba zaradi potovanja zgrešil le za dobro uro. Kdor je videl film Super veliki jaz, se je najbrž vprašal o smislu takega praznika, ali pa je pomislil, da ga v ZDA slavijo vsak dan. Izkazalo se je, da vse skupaj ni tako resno, kot se zdi na prvi pogled, saj ima svoj dan marsikatera jed.
V Chicago sem pripotoval na Dan pekočega gvakamoleja, ki si ga lastijo tudi ljubitelji piščancev in/ali kislih kumaric. Ples snežink okoli letala mi je že ob pristanku dal vedeti, da bodo načrti težko uresničljvi, ko pa sem čez slabo uro izstopil iz terminala v mraz in veter, sem nekatere cilje, predvsem obisk Beverlyja, tretjega najstarejšega še aktivnega zaklada, že skoraj odpisal. Ta dan sem se le še vselil v hotel, se na sprehodu do jezera Michigan ob nekaj uspešnih in neuspešnih poskusih prepričal, da vreme res ni bilo naklonjeno geolovu, in se nazaj na toplem spustil v brezupen boj s časovno razliko, v katerem sem bil hitro premagan.
Počistimo hladilnik
Dnevu, ko naj bi iz hladilnika pojedli vse, kar je v njem užitnega, sem se izneveril že zjutraj. Ne samo, da nisem imel hladilnika, še zajtrk sem preskočil, da sem lahko nepričakovano čudovit sončen dan izkoristil za fotoseanso s skupino sledljivih sopotnikov še preden se je v kongresnem centru McCormick Place začelo zares.
Nekaj obrokov kave mi je pomagalo preskočiti tudi kosilo, saj sem opoldanski premor izkoristil za prvi geolovski cilj: najti zaklad v zvezni državi Indiani. Pod kongresnim centrom sem ustavil vlak – ja, ustavil, saj je postaja t.i. flag stop, kjer vlak ustavi, če potniku uspe strojevodji poslati dovolj jasen signal, da želi vstopiti – in imel po 20 minutah vožnje do prve postaje v Indiani natanko 57 minut časa, da vknjižim vsaj eno najdbo. Uspeh se je najzanesljiveje obetal pri mikro zakladu, ki ga je pod okrasni pokrov droga svetilke na parkirišču (t.i. lamp post cover ali skirt) skrila geolovka, navdušena nad prijetnim popoldnevom, ki ga je z možem in vnukom preživela v restavraciji verige Taco Bell. Pri nas bi temu rekli krneki, v ZDA pa pravzaprav tudi, saj gre za najpogostejše nedomiselno skrivališče. Zapletlo se je, ko sem prav tam naletel bunkeljna, ki ni in ni hotel stran, in sem se zato moral usmeriti proti nekoliko bolj oddaljenima zakladoma pri opuščenih železniških objektih.
Med potjo me je iz avtomobila, ki se je ustavil na drugi strani ceste, ogovorila dama poznih srednjih let, a sem ji prijazno odgovoril, da nisem od tam. Odziv je bil nepričakovan. Popolnoma se ji je strgalo. V plazu angleških besed za dele telesa, izločke in dejavnosti, povezane z razmnoževanjem, sem razbral, da je ona iz Tampe na Floridi, jaz pa da sem že toliko domač, da ji bom povedal, kje se pride na avtocesto. Tampa je vsaj na tej celini, jaz pa sem z one strani Atlantika, sem jo skušal pomiriti, a nisem prepričan da je razumela. Na mojo srečo pa je, namesto da bi potegnila prirezano šibrovko in mi (stereotipno) pokazala, kako pravi kavboji opravijo s takimi šaljivci, ob glasnem preklinjanju odpeljala naprej. Med potjo do GCR – Abandoned RR Bridge sem imel dovolj časa, da sem dojel, kaj se je zgodilo. V deželi, kjer kraljujejo avtomobili, kot pribito drži, da kdor hodi peš po tisti cesti, ne more biti daleč od doma. In če kak tak pešec trdi drugače, je povsem jasno, da se norčuje iz poštenih ljudi v stiski, kar v ZDA praviloma ne sprejmejo z razumevanjem.
Pri mostu se je izkazalo, da iskanje v časovni stiski ni enostavno. Pogledoval sem zdaj na uro zdaj med tramove in živčno krožil okoli nosilnih stebrov, minute so tekle. Ko sem po 10 minutah le našel prav nič težavno skrito škatlico, ki bi jo, če se ne bi mudilo, najbrž imel v rokah v trenutku, mi je ostalo še 23 minut. Ravno dovolj, da sem na poti nazaj na postajo zavil še v gozdiček, kjer so od nekdanje proge ostali samo še pragovi. Zaklad je že skoraj leto dni čakal na najditelja. In ga tudi tokrat ni dočakal: obrnil sem nekaj trhlih pragov, potem pa opustil iskanje. Ni bilo več časa. Do postaje me ni nihče nadrl. Čez pol ure sem s prijateljem že sedel v veliki dvorani in čakal na novosti o koronarnih žilnih opornicah.
Dan hitre hrane
S srečanjem Daily Holiday: National Fast Food Day sem imel precej sreče. Spet sem lahko izrabil opoldanski premor, Rdeča proga čikaškega metroja pa me je dostavila v neposredno bližino kraja srečanja v predmestju Belmont tako rekoč izpred kongresnega centra. Pred restavracijo BIG & little’s sem se znašel celo pol ure prezgodaj in čas izkoristil za obisk dveh bližnjih zakladov, od katerih je bil Just An Alley… Or Is It? 🙂 res vreden obiska. Predvsem zaradi lokacije. Stranska ulica kot iz filma: prepasana s snopi kablov, za katere je težko verjeti, da se prav za vsakega ve od kod in kam je speljan, in ozaljšana z nekaj celostenskimi grafiti, med katerimi je ena najstarejših čikaških erotičnih trgovin, vtis pa je zaokrožilo nekaj napol razpadajočih klasičnih ameriških limuzin.
Občudovanje okolice je vzelo ravno toliko časa, da sem se vrnil na kraj srečanja s kako minuto zamude, a v restavraciji še nihče ni dajal posebej geolovskega videza. Najbolj je obetal mladenič pri mizi pri oknu, s katerim sva si izmenjala nekaj previdnih pogledov, a do navezave besednega stika ni prišlo, dokler ni organizator Zylork zabeležil svoje prisotnosti na spletu in namignil, da sedi pri oknu. Vse jasno. Led je bil prebit, pristopila sta še dva udeleženca in po opravljenih predstavitvah je bil čas za prazniku primerno kosilo. Če obstaja kaj takega kot kakovostna hitra hrana, ali pa vsaj domiselna in raznovrstna, se jo dobi v tej restavraciji. Sledil sem Zylorkovemu namigu in naročil The Honkey (burito s pečeno svinjsko potrebušino in veliko zelenjave), čeprav me je z jedilnega lista bolj privlačil Samurai Taco, zraven pa še pomfri s kimčijem, ki je bil hit tistega dneva. Praznovali smo kake tričetrt ure in se ob izmenjevanju geolovskih izkušenj tako zaklepetali, da sem omizju pozabil pokazati sledljivčke, ki so me spremljali na potovanju. Glede na to, kako hitro v ameriški restavraciji gostu, ki ne naroči posladka, prinesejo na mizo račun in mu s tem namignejo naj gre, smo mizo zasedali že precej predolgo, zato smo druženje nadaljevali še pri treh najbližjih zakladih. Dva sem našel že pred srečanjem, a družbe seveda nisem hotel zapustiti. Še kake pol ure geočveka, potem pa so me pospremili nazaj na Rdečo progo. Da ne bi prehitro postalo preresno, sem zavil še v čikaško kitajsko četrt in mimo Oldest White Castle Building in Chicago. Pri zadnji najdbi sem imel prste tako trde od mraza, da sem komaj odvil pokrovček z nano/mikro vsebnika.
Dan baklave
Geolovci včasih za najdbo, ki obogati statistiko, naredimo kaj prav posebno norega. Včasih pa nas še pravi čas sreča pamet. Meni se je slednje dogajalo vsako čikaško jutro, ko sem se znova in znova pametno odločal, da se samo zaradi najdbe enega zaklada ne bom ob 6h zjutraj vozil uro daleč do prve postaje v zvezni državi Wisconsin in potem še kak kilometer pešačil pri -10 °C in vetru 40 km/h do prvega mikra pri kandelabru. Najbrž bi se spominku za to zvezno državo zares odpovedal, če mi ne bi Zylork med praznovanjem Dneva hitre hrane priporočil zaklada Covert Cache v Milwaukeeju, magneta za točke priljubljenosti, ki je skrit na toplem v neki restavraciji. Odločitev za večerni izlet v uro in dvajset minut vožnje z vlakom oddaljeni Milwaukee je pomenila, da sem se odrekel praznovanju Dneva baklave. V Chicagu z eno večjih srbskih izseljenskih skupnosti v ZDA (nenazadnje je bil v samostanu v bližnjem Libertyvillu dolga leta pokopan zadnji jugoslovanski kralj Peter II) bi si baklavo zlahka privoščil (npr. v restavraciji Beograd Cafe), Milwaukee, kjer so leta 1948 našega rojaka Frankieja Yankovica okronali za Ameriškega kralja polke, pa slovi le po nekem ribjem cvrtju.
Vožnja z ekspresnim vlakom Hiawatha je bila prijetna, v mobilni pisarni, podprti z brezplačnim brezžičnim dostopom do spleta, sem se tako zamotil, da sem bil kar naenkrat na postaji. V Milwaukeeju pa strupen mraz, menda je bilo -14 °C, in veter. Na GPS napravi sem imel poleg glavnega cilja naložene še 4 zaklade, a sem našel le Letters Carried to the Fonz, naslednja dva poskusa iskanja pa sem zaključil po kakih 30 sekundah. Brrrrr! Na srečo je bilo od postaje do restavracije Safe House le dobrih 10 minut. Že pri vratih mi je postalo jasno, da je zadeva nekaj posebnega, ker je bil priti noter svojevrsten izziv. Restavracija je zasnovana kot vohunska varna hiša in je neke vrste vohunski muzej. Najbrž edini kraj v ZDA, kjer sta na javnem mestu razstavljeni sliki Stalina in Džerdžinskega, med zanimivejše eksponate sodijo tudi uniforma oficirja KGB, kos Berlinskega zidu, originalni plakat s tiralico za Radovanom Karadžičem in vrata vzhodnonemškega zapora. Natakarica mi je poleg jedilnika prinesla še katalog eksponatov in mi namignila, da bo med vročo juho in glavno jedjo s pomenljivim imenom Ruski prebežnik ravno dovolj časa za ogled. Po opisu bi moral med ogledom nekje zagledati tudi zaklad, a mi to ni uspelo, zato sem ga naročil natakarici namesto posladka. Opis ne drži več, zaklad je varno spravljen pod šankom.
Prinesla mi je klasično škatlo za vojaško strelivo, kaj drugega pri takem zakladu niti ne bi pričakoval. Vsekakor ena najbolj izvirnih najdb v ZDA, ki je šla takoj na seznam priljubljenih. Med potjo nazaj na postajo sem naredil še sebek (selfie) z Bronze Fonzom, ki naj bi ga pripel k vpisu pri prvi najdbi tega večera in si prislužil še enega smeška. Tako je vsaj obljubljal opis. Zgodilo se ni nič. V hotelu v Chicagu sem bil pred deveto uro zvečer, ostalo je še dovolj časa za vpis najdb in pripravo za naslednji dan.
Kruh iz domače peči
Dneva, ko naj bi si spekel kruh, nisem praznoval. Celodnevne obveznosti so tudi za zakladolov pustile bolj malo časa, vendarle pa sem še tik pred sončnim zahodom uspel obiskati znameniti nebotičnik Willis Tower (bolj znan pod nekdanjim imenom Sears Tower) in si ogledati mesto iz 103. nadstropja oziroma z višine 412 m. Z virtualnim zakladom sem hitro opravil, potem pa med fotografiranjem zbiral pogum, da bi stopil na balkon s steklenimi tlemi. Prvi korak je bil najtežji.
Na poti do hotela sem v polmraku našel še nekaj zakladov v klasičnih ameriških mestnih skrivališčih: zabojnikih za brezplačnike. Pri zakladolovcih v Chicagu so glede tega posebej priljubljeni značilno oblikovani zabojniki brezplačnika Red Eye. Tokrat sem našel samo dva mikro vsebnika, bolj ambiciozni pa vanje skrijejo tudi kako majhno lock and lock škatlo. Z magnetom pritrjeni vsebniki so za robom ali potisnjeni čisto do zadnje stene za bunkeljne skoraj neopazni, ko pa enkrat spoznaš način skrivanja, so najdbe skoraj trenutne. Naslednji dan je bil dan neke juhe. A nisem imel časa za praznovanje, saj me je čakal polet proti jugu. Staroste Beverlyja mi ni uspelo obiskati zaradi prezahtevne logistike, v mislih sem imel samo še Georgio. Ampak to je že druga zgodba.