Kjer tišina šepeta: Kraški rob

Kraški rob je tisti val, ki nekako loči morsko zaledje in preostali del Primorske. Ki pomeni izziv za plezalce, raj za pohodnike, čudoviti dan za vse uživače. Kjer se najdejo lepe rože, nemirni martinčki, žareči ruj, bela skala. Kjer pogled vsekakor seže daleč, tja do morja in čez. Gradovi so ga nekoč stražili, poti so tekle pod njim, nad njim, včasih tudi skozenj. Danes pa nanj geolovce vabi še nekaj drugega. Vrsta škatlic, ki lepo pokažejo na markantne točke in ki čeprav same po sebi morebiti niti niso res nekaj posebnega, zaradi lokacije, predstavljajo bisere na ogrlici slovenskega geolova. Do njih se lahko podamo počasi na lagodnem sprehodu, tekaško razpoloženo ali s kolesom. Le smrdeči štirikolesnik pustimo nekje daleč, na kakšnem temu namenjenem prostoru. Kajti tu moramo dihati, vonjati, vpijati.

Kam torej? Kje se bomo ustavili? Mogoče nad Črnim Kalom, kjer se lahko poučimo o geoloških posebnostih in se ustavimo pri ostankih nekoč nedvomno neosvojljivega gradu na skalnem stebru. Ali pa naprej, na nadvse zanimivih vršičkih kot so Kojnik, Golič, Kavčič. Lahko se sprehodimo po evropski pešpoti, ki poteka seveda tudi prav tukaj. Njene točke so kot na dlani, postanki pri škatlicah znane serije pa nič pretirano zahtevni. Pa goli griči niso vse. Tu so še vasi, ko hodimo zgoraj po robu so prav pod nami. Rakitovec, Zazid, Podpeč. In ljudje. Te se splača srečati. Njihova dlan vsak dan znova boža rdečo zemljo, terarosso. Dvigne roko v pozdrav. Zmoli molitev, da bo jutri še en tako lep dan.

Geolovci smo pogosto tukaj. Kot midva, ki sva si bila enotna. Da bi bilo na tak lep poznojesenski dan, ko se sem in tja nad oblaki pokaže celo sled jasnine, ko je burja lepo doma za Nanosom in je glede na razmere pri nas doma prav prijetno toplo, pravi greh ne priti sem dol, na čudoviti Kraški rob. Kjer je ruj ravno v tem trenutku odet v vse možne barve od zelene, rumene, oranžne do temno rdeče. Ko je na Krasu res krasno. Zato sva šla. Zjutraj iz Podgorja, na dva krat dveh kolesih po kolovozih pod Golič in božajoč trate nanj, nato naprej pod Kavčiča, kjer se je zgodba, še bolj razgledna, ponovila. Spust v Rakitovec je bil seveda divje zabaven, razgleden in uživaški. Cesta do Zazida, z obveznim razmišljanjem ali Rakitovec1 pomeni začetek neke serije ali zgolj nekako simbolično številko 1 tega naselja, je bila hitra, letela sva kot za stavo, lovci za cesto, ki upam, da niso čisto nič ujeli, so samo debelo gledali. Iz Zazida sva se vrnila nazaj nad rob in v Podgorje. Čudovita tura, da bi najraje kar vriskal. Takšna, da bi je bilo greh ne doživeti na tak lep jesenski dan.