Kjer tišina šepeta: Mavrica

od dr.gumpi · Objavljeno 6. 5. 2015 · Posodobljeno 13. 4. 2023

Tudi na sicer znani poti se lahko zgodi kaj nepričakovanega. Kar te pusti odprtih ust in polepša dan. Povabi k še novim vračanjem. Morebiti kaj res izjemnega. Ali pa zgolj drobna malenkost. Lep cvet recimo. Suhi listi, ki jih jesenski veter strese z vej. Prve snežinke. Mavrica. Ki se razpne prav tja gor, do nebes. Seveda pa do njih ni tako enostavno priti. Treba je iz solzne doline najprej do sv. Petra. Kar sicer ne vzame veliko časa, kar tako, spotoma, pa tudi ne gre. In je že tu lepo. Vidi se globoko, vidi se daleč, skoraj do tja, kjer smo doma. In če ključar menda večnega kraljestva nima nič proti, se splača naprej. Do sankaške koče, ki jo straži muc. Prav nežno se podrgne ob ograjo in nas mirno spusti naprej. Kajti nismo še na cilju. Treba je naprej. Pravih smerokazov kar hitro zmanjka, gremo mimo lovske koče, v prevalu pod vikendi pa naprej. Naravnost, navzgor. Dokler se svet res ne postavi pokonci. Takrat lahko iščemo svoje prehode in gamsje stopinje do Smokuškega vrha. Ali pa zavijemo na potko levo nekoliko navzdol in prečimo pobočja. Ter pridemo ravno med dve zanimivi točki. Med Smokuški vrh na desni in Jecolo levo. In tu jo lahko srečamo. Z nekaj sreče seveda. Mavrico. Sprehod je res pravi, razgledi čudoviti, uživamo lahko prav na polno. Toda pozor. Če nas zagrabi geolovska žilica je tu potrebno opozorilo. Zaklada sta tako na Smokuškem vrhu kot na razgledni Jecoli. Toda simpatična lastnica je pri prvem naredila napako, katero bi skrbni recezent po njenem opozorilu moral hitro popraviti. Pa tega ne stori. Zato nam koordinate še vedno kažejo tik nad vas Doslovče, rojstno vas Frana Saleškega Finžgarja. Prave so povsem drugje. Veliko višje. Prav na vrhu. Smokuškem. Prave so te: N 46° 23.652 E 014° 11.030. Pa srečno!