Kjer tišina šepeta: Parenzana

Kot Parenzano danes poimenujemo kolesarsko pot, ki vodi po sledeh nekdanje železnice Trst – Poreč. Samo ime izvira iz italijanskega imena za mesto Poreč, zato se je za železnico uporabljalo tudi ime Porečanka. Šlo je za ozkotirno železnico, ki je ti dve obmorski mesti povezovala 33 let in sicer med leti 1902 in 1935. Dolžina proge železnice je bila 123,1 kilometra, njena zgodovina pa je bila vsekakor zanimiva in polna hudomušnih anekdot. Zaradi številnih ovinkov in vzponov je bila povprečna hitrost vožnje zgolj 25 km/h, tako je celotno potovanje med Trstom in Porečem skupaj z vsemi postanki trajalo okoli 7 ur. Počasna vožnja je potnikom omogočila, da so lahko vmes skočili z vlaka, da so si odtrgali kašen sadež iz sadovnjakov ob progi ali odtočili (v vagonih namreč ni bilo sanitarij). To so izkoriščali tudi mnogi »slepi potniki«, ki si niso mogli privoščiti ne ravno poceni vozovnic, da so se izognili kontrolam. Včasih je na najbolj strmih odsekih lokomotiva »omagala« in so potniki morali izstopiti ter vlak poriniti. Zgodilo se je celo, da so hudomušni otroci na vzponu tračnice namazali s figami, zaradi česar se je vlak ustavil in je bilo nadaljevanje vožnje možno šele, ko so jih očistili.

Danes je, kot omenjeno, proga nekdanje železnice spremenjena v kolesarsko stezo. Ta ima v delu, ki poteka iz Italije, točneje Milj, do meje pri Sečovljah, večinoma asfaltno podlago. Nadaljevanje proti Poreču je povsem druga zgodba, v večjem delu je proga makadamska, včasih tudi v dokaj slabem stanju. Zato previdnost ne bo odveč, za vožnjo pa bo še posebej primerno gorsko kolo. Ob sami progi je kar nekaj zakladov, bodisi posvečenih sami Parenzani ali pa znamenitostim v bližini. Večina je takšnih, da upraviči postanek in krajši ali daljši počitek. Kateri del proge bomo prevozili je seveda čisto naša odločitev. Če bomo ujeli v poznem poletu ali jesenskih dneh kakšen prosti trenutek v okolici priljubljenega Novigrada, se lahko odločimo za zanimivo krožno turo, ki nam bo poleg klancev in spustov postregla tudi z veliko lepimi razgledi. Ker poteka delno tudi preko viaduktov in čez nekaj predorov, imejmo s seboj kakšno svetilko, da o zaščitni opremi za kolo in predvsem kolesarja ne govorimo.

Torej kam in kako? Iz Novigrada se odpeljemo po cesti proti Antenalu, torej smer Poreč. Tik pred mostom ki pelje čez izliv reke Mirne v morje, zavijemo levo. Čaka nas nekaj kilometrov široke makadamske poti. Peljali se bomo pod viaduktom avtoceste, ki pelje proti Puli, torej enim krakom slovitega ipsilona, nato pa malo za majhno cerkvico, pravo za počitek, v krožišču izbrali izvoz proti Bujam. Toda le nekaj zavrtljajev v pravo smer in že bomo prišli do odcepa za Grožnjan. Sledimo makadamski cesti in se vzpenjajmo proti tudi sicer najvišji točki Paranzane, 310 metrov nad morjem. Seveda se splača pogledati v mesto umetnosti, se sprehoditi po ozkih ulicah. Še najbolje zgodaj zjutraj, ko turisti še spijo v svojih hotelih ob obali, na plano pa pogleda zgolj zaspana glava kakšnega domačina. Toda potem je treba naprej. Zavijemo na Parenzano, odcepi so lepo označeni, tako, da pravega ne bi smelo biti pretežko najti. Sedaj verjetno že sopihamo kot včasih lokomotiva vlaka, čaka nas vožnja proti Livadam, sprva visoko nad dolino, tudi s prečkanjem kakšnega viadukta in predora. Na razglediščih se splača ustaviti, razgledati, uživati na mestih, ki so tako visoko, kot bi bili pripeti nekam pod nebo. Toda prav dolgo ne bomo uživali v višavah, čaka nas spust v dolino, pri tem pa bodimo previdni, saj je cesta mestoma kar slaba.

V Livadah peljemo do glavne ceste, ki iz Buzeta hiti proti morju, jo prečkamo, nato pa takoj za njo najdemo levo odcep. Sedaj je cesta spet boljša, počasi se vzpenja in med tem vzponom obidemo Motovun, znano mestece na griču. Če ga hočemo obiskati, bomo morali izbrati pravi odcep, če nam to danes ni cilj, skozi predor zgolj zapeljemo na cesto, ki nas na drugi strani pelje proti Vižinadi. Še se vzpenjamo, znova smo visoko nad dolino, z razgledišč lahko vidimo prevoženo pot na drugi strani. Pot je dobra, vožnja udobna, še lep viadukt in že smo v Vižinadi. Tu imamo več možnosti. Lahko nadaljujemo z vožnjo proti Poreču, seveda še vedno po poti nekdanje železnice. Lahko gremo proti Taru ali pa zavijemo v smeri Ponte Portona. V tem primeru se nam splača ustaviti na počivališču nasproti nekdanje cerkvice svetega Tome, lahko pa se tudi podamo na ta razgledni griček, saj hoje ni preveč. In se potem strmo spustimo po cesti do že znanega krožišča v dolini reke Mirne, kjer zašpilimo klobaso. Čaka nas le še povratek do Antenala in izhodišča. Koliko ur, koliko kilometrov? Odvisno od moči v nogah in morebitnih odcepov, iskanj skritih poti, počitkov v senci, zakladov.

Zakladov? Seveda. Teh je ob poti kar nekaj. Katere boste obiskali, se odločite kar sami, s pogledom na zemljevid na znani strani. Nihče izmed njih ni presežek domiselnosti, kot posebnega pa ga delata pot, trud, ki ga vložimo v prihod do skrivališča in seveda mesta, ki so kot ustvarjena samo za nas. Torej tista, kjer res tišina šepeta.  In za konec? Seveda, tudi ta mora biti. Kopanje v morju, jasnoda. Za osvežitev, spiranje znoja in ohladitev, če le ni voda pretopla. Kaj bi si še želel več? Ležalnik in pivo? Saj to vendarle spada zraven …