Ko GPS zamenjamo z Geigerjevim števcem

Danes mineva 33 let od izrednega dogodka v četrtem bloku jedrske elektrarne v Černobilu. 26. aprila 1986 je ob 1:23 zjutraj po lokalnem času med izvedbo varnostnega testa reaktor postal nestabilen in prišlo je do močne eksplozije, ki je razpihnila radioaktivne delce iz reaktorja daleč naokoli. V naslednjih dneh so bili prebivalci bližnjih mest Pripjat in Černobil evakuirani, izpraznjene so bile tudi vse vasi v 30km območju okoli poškodovanega reaktorja. Danes je v sicer zaprto območje mogoče vstopiti z ustrezno dovolilnico in si v spremstvu vodiča ogledati zapuščeno mesto. Seveda je po mestu in okolici skrito tudi nekaj zakladov. Dva člana ekipe bucar sva izkoristila priložnost in se udeležila strokovne ekskurzije po černobilski izključitveni coni.

Černobilska nesreča

O nesreči je bilo v zadnjih 30 letih prelitega že mnogo črnila, tako od strokovne javnosti kot tudi civilne sfere. Z leti se je nabralo dovolj podatkov, da lahko rečemo, da so sedaj okoliščine nesreče poznane in tudi odgovornost bolj jasna. Če so prve preiskave močno uperile kazalce v osebje reaktorja in jih takorekoč pribile na križ, je danes jasno, da je za katastrofalne posledice nesreče najbolj odgovoren takraten sistem organizacije ter nevarna zasnova reaktorja (tip RBMK). Osebje je sicer naredilo nekaj napak, ki pa ob ustrezni konstrukciji reaktorja ne bi smele imeti tako resnih posledic. Naredili so tudi precej potez, ob katerih se nam danes ježijo lasje – izklop nekaterih varnostnih mehanizmov, a začuda takratna navodila tega med testiranji sploh niso prepovedovala. 

V tem prispevku se v detajle poteka nesreče ne bomo spuščali, povejmo le, da je zaradi spleta okoliščin, tehničnega dizajna in človeških napak reaktor št. 4 začel obratovati v nevarnem režimu, česar v kontrolni sobi tehnično niso mogi zaznati. Ob zaustavitvi je spodnji del reaktorja dosegel moč, ki je bila precej večja od njegove projektirane moči, zaradi česar je prišlo do močne eksplozije, ki je dvignila 1500 ton težak pokrov reaktorja, uničila streho in nekaj zidov ter izvrgla visokoradioaktivno sredico reaktorja v okolico. Ta je še več dni v obliki dima (radioaktivnega prahu) izhajala iz gorečega reaktorja. Radioaktivni prah je zaneslo po celi Evropi, tudi k nam. Švedi so bili prvi, ki so opozorili vse ostale, da se je v vzhodni Evropi najverjetneje zgodila jedrska nesreča.

Razsežnosti in nevarnosti nesreče se najprej niso zavedali niti lokalno vpleteni. Prebivalstvo o nesreči ni bilo takoj obveščeno, uradno je šlo za manjši požar, življenje v le nekaj kilometrov oddaljenem Pripyatu je potekalo normalno. Otroci so telovadili in se igrali na prostem, nekateri so celo od nedaleč opazovali intervencijo na elektrarni, ne vedoč da so medtem prejeli visoko dozo sevanja. Šele naslednji dan, 36 ur po eksploziji, je bila odrejena evakuacija. 45000 prebivalcev mesta Pripjat so s 1000 avtobusi evakuirali v dveh urah. Rečeno jim je bilo, naj vzamejo samo dokumente, saj se bodo vrnili čez dva dni. Zaradi te laži je bila evakuacija hitrejša, obenem pa kontaminirani predmeti niso zapustili mesta. Pripjat, zgrajen v začetku 70. let za nastanitev zaposlenih v elektrarni, je bilo dobrih 16 let staro mesto, ko se je v njem življenje v hipu ustavilo.

Prva sanacija poškodovanega reaktorja je potekala učinkovito. Najprej so odstanili visokoradioaktivne kose grafita in goriva iz reaktorja, ki so ležali na in ob elektrarni. To delo je bilo izjemno nevarno, pri tem so si pomagali tudi z avtomatiziranimi stroji, ki so jih upravljali na daljavo. Na strehi ob reaktorju je bila radiacija tako visoka, da je prišlo do okvar strojev in so morali radioaktivne smeti odstraniti ročno z lopatami. Več tisoč mladih vojakov je opravilo to umazano delo (rekli so jim “bio-roboti”), vsak je smel na strehi ostati le minuto. Ko je bila okolica očiščena, so nad ruševinami reaktorja zgradili takoimenovani sarkofag – zaščito iz betona in jekla. Pri delih je sodelovalo okoli sto tisoč ljudi, ki so zaščito zgradili v 200 dneh. Tudi tu so se morali delavci menjavati, da vsak posameznik ni prejel previsoke doze sevanja. Vse skupaj je pri sanaciji nesreče sodelovalo okoli pol milijona ljudi iz cele Sovjetske zveze, ki se jih je prijelo ime “Likvidatorji“. Gledano z današnjimi očmi je šlo za izjemen logistično – tehnični projekt. Sarkofag je bil planiran za 30 let, kar je že poteklo, in pred nekaj leti so morali stari sarkofag prekriti z novim ogromnim jeklenim zaščitnim obokom, visokim čez 100 m. Dve milijardi evrov vreden obok (mednarodno financiran, tudi Slovenija je prispevala okoli pol milijona evrov) bo omogočil varno razgradnjo in končno sanacijo poškodovanega reaktorja v naslednjih 50 letih, znotraj njega je nameščeno popolnoma robotsko dvigalo, ki dvigne do 100 ton tovora, in robotske roke za razrez in manipulacijo ostankov uničene reaktorske stavbe pod njim.

O radiaciji

Ionizirajoče sevanje imenujemo vse vrste sevanja, ki ima dovolj energije za izbitje elektrona iz atoma. To so lahko zelo hitri subatomski delci (elektroni, nevtroni, delci jeder) ali pa svetloba z dovolj kratko valovno dolžino, na primer ultravijolična, rentgenska, žarki gama. Pri razpadu različnih radioaktivnih (nestabilnih) jeder dobimo praktično vse tipe ionizirajočega sevanja: helijeva jedra (t.i. delci alfa), hitre elektrone (t.i. delci beta) in svetlobo – žarke gama. Učinke UV svetlobe verjetno poznamo vsi. Njeno sposobnost poškodovanja celic s pridom uporabljamo pri sterilizaciji, gotovo pa smo že vsi kdaj občutili opeklino svojih površinskih kožnih celic po daljši izpostavitvi soncu. Globlje v nas na srečo ta svetloba ne prodre, kar pa ne velja za žarke gama in rentgenske žarke. Ti prodrejo skozi telo in, če jih je preveč, “opečejo” notranje telesne organe po celotnem volumnu. Tudi tem žarkom smo izpostavljeni vsakodnevno, a v izredno majhni količini. Govorimo o sevanju ozadja, na to sevanje smo živa bitja prilagojena, saj je prisotno že od začetka formiranja našega planeta, ki ga sestavljajo tudi radioaktivni elementi, nekaj sevanja pa prejmemo iz vesolja – precej ga ustavi atmosfera, majhen delež pa doseže tudi nas.

Prvo od vpršanj, ki se nam poraja ob obisku Černobila, je vprašanje sevalne varnosti. Odgovor na to ni čisto enostaven. Ogromna količina radioaktivnega prahu, ki je se ob nesreči stresla v okolico, še danes marsikje predstavlja radiološko nevarnost. Čeprav so okolico elektrarne in tudi večino Pripjata v letih po nesreči precej dobro očistili, tega ni bilo mogoče storiti povsod. To je tudi razlog, da samostojno raziskovanje brez posebnih dovoljenj sploh ni mogoče. Vodič, ki je ustrezno poučen o nevarnih predelih, vas tja ne sme peljati, ves čas s seboj nosi tudi sledilno napravo, ki beleži lokacijo skupine in hkrati meri prejeto dozo. Geigerjev števec, ki občasno močno zaprasketa ob kakem drevesu ali ob vhodu v stavbo, je zelo priporočljiv del opreme in njegovo oglašanje doda k celoviti izkušnji tega kar malo grozljivega izgubljenega mesta. Nivoji sevanja se normalno gibljejo od trikratnika pa vse do petdesetkratne dozne hitrosti glede na Ljubljano. Če ste avanturisti in se podate tudi v kako zapuščeno stavbo (kar je sicer zaradi dotrajanosti stavb prepovedano, saj so se nekatere že začele rušiti), lahko naletite tudi na področja, ki se jim je brez utemeljenega razloga za tveganje bolje izogniti varovalni opremi navkljub. Taka je na primer klet pripjatske bolnišnice, kjer se nahaja izjemno kontaminirana oprema herojskih gasilcev (plašči in čelade), ki so takrat gasili reaktor in že takoj kazali znake akutne radiacijske bolezni. Podobni so tudi nekateri prostori v tovarni Jupiter, kjer so po nesreči opravljali dekontaminacijske poskuse in delali z zelo radioaktivnimi preparati. Tam je sevanja dovolj, da si v nekaj minutah močno dvignemo možnost za rakasto obolenje čez kako desetletje. Dokler se držimo “uhojenih” poti, pa nevarnosti praktično ni. Avtor tega prispevka je večjo izmerjeno dozo radioaktivnega sevanja prejel v treh urah (!) letenja v Kijev in nazaj, kot pa v dveh dneh sprehajanja po černobilski izključitveni coni (vključena ena prenočitev v Černobilu in obisk notranjosti černobilske elektrarne). 

Kaj pa zakladi?

Seveda so po Černobilu in Pripjatu skrite tudi nam tako ljube škatlice, vse tradicionalne razen enega virtualca. Kar nekaj od njih s težavnostjo 5, v glavnem zaradi omejenega dostopa v zaprto cono. Na terenu so na srečo skrite izjemno enostavno, večina tudi z jasnim foto namigom, da je že od daleč jasno, kako in kje je skrita. Glede na prejšnji odstavek je kakršnokoli brskanje brez radiacijske merilne opreme in rokavic lahko nevarno. Žlebovi, kanali, vogali, okenske police, vsa krasna mesta za skrivanje mikro škatlic so potencialno lahko mesta koncentrirane kontaminacije, ki jo je dež spral s streh ali pa gasilci s fasad, ko so čistili mesto. Zakladi so sicer postavljeni blizu zanimivih točk in vsi že dovoljkrat obiskani in preverjeni, da prav na mestu zaklada ni nevarnosti, a se je zgodilo, da smo zelo radioaktivno točko našli le štiri metre od škatlice. V opisih zakladov je tudi jasno navedeno, da se pri iskanju ne dotikajte ničesar drugega razen škatlice, iščite z očmi, ne z rokami. Tu res velja: “photo spoiler is a life saver”. Tako žal iskanje zakladov ni noben geolovski izziv in vznemirjenje ob vpisu v dnevnik je popolnoma povoženo z vtisi, ki se ti ponujajo na vsakem koraku: zapuščena šola, vrtec, hotel, govorilnica, frizerski salon, trgovina, tovarna, bazen, nikoli odprt lunapark, katerega otvoritev je bila načrtovana za prvomajske praznike. Marsikatero škatlico sem enostavno preskočil, ker mi je bilo škoda vsake dragocene minute, ko sem užival spokojno grozljivost tistega trenutka in razmišljal o nesrečni usodi mesta med zanimivim predavanjem vodiča. Kdor je prišel v Pripjat zaradi škatlic, je zgrešil bistvo.

Elektrarna

Prva izmed češenj na torti potovanja po černobilski izključitveni coni je zagotovo notranjost černobilske jedrske elektrarne – prostori, kjer se je vse skupaj zgodilo. Elektrarna je s tremi preostalimi reaktorji obratovala tudi po nesreči, zadnjega so ugasnili šele konec leta 2000. Še danes zaposluje okoli 2000 ljudi, ki živijo v na novo postavljenem mestu Slavutič, cca. 50 km oddaljenem od elektrarne in se na delo dnevno vozijo z vlakom, vmes prečkajo območje Belorusije. Njihovo delo v glavnem obsega priprave na razgrajevanje elektrarne in skrb za varno upravljanje jedrskega goriva.

Podrobneje smo si lahko ogledali kontrolno sobo drugega reaktorja, kjer smo lahko preučili nadzorne sisteme ter podoživeli dogajanje v kontrolni sobi ševilka 4 tiste usodne aprilske noči. Po labirintnih hodnikih smo se spustili do vznožja tretjega reaktorja – do glavnih obtočnih črpalk, 8 monstrumov ki črpajo vsaka po 3 tone vode na sekundo. Razrušenega četrtega bloka seveda nismo obiskali, smo pa njegovo prisotnost zaznavali z instrumenti, ki so nam med hojo po zavitih koridorjih s čedalje glasnejšim piskanjem dali jasno vedeti, da je speča pošast čedalje bližje za temi zidovi. Zaradi visoke dozne hitrosti smo se le na hitro pomudili pri steni, na kateri je spomenik Valeriju Hodemčuku, 35-letnem strojniku črpalk, ki je edini umrl v eksploziji. Njegovega trupla niso nikoli izkopali izpod radioaktivnih ruševin.

Zahodno od elektrarne, izven ograje približno 300m od čertega reaktorja, je ploščad s spomenikom likvidatorjem in z lepim razgledom na novi zaščitni obok. Sevanje je tu še vedno precej visoko. Na prometnem znaku nedaleč stran je skrit magnetni nano, medtem ko lahko med občudovanjem spomenika vpišemo virtualnega.

Radar

Druga češnja na černobilski torti je tajni vojaški objekt Duga-1. Gre za radar, ki je bil namenjen odkrivanju balističnih raket, ki bi jih ZDA izstrelile proti Sovjetski zvezi. Človeku sicer ni jasno, kako je lahko ogromno jekleno polje radijskih anten, visoko 150m in dolgo 700m, tajno. Ob kompleksu je z gozdom obdano pravo ograjeno mesto z bloki, trgovino, šolo, kotlovnico in vso ostalo infrastukturo. Do mesta vodi samo ena slepa pot, ki ima ob odcepu z glavne ceste avtobusno postajo z imenom “mladinski tabor”, na kateri ni nikoli ustavil noben avtobus in je bila zgrajena prav za zavajanje. Kak kilometer od te postaje globlje v gozd vas je ustavil vojak in vas obrnil, češ da v mladinskem taboru nimate kaj iskati. Močni radar (20 megawattov) je oddajal pulzne radijske signale na frekvencah okoli 10MHz s ponavljanjem 10 pulzov na sekundo, kar se je v radijskih sprejemnik po Evropi in ZDA slišalo kot trkanje detla, zato je tudi dobil ljudsko ime “ruski detel”. Konec 80. let je radar prenehal z delovanjem, ko so za odkrivanje balističnih izstrelkov vzpostavili mrežo satelitov. Danes je radar opuščen, med sprehodom pod impresivnim poljem anten, obrnjenih proti ZDA, pa lahko najdete tri zaklade.

Zaključek?

Zgodba o černobilski nesreči, njenih vzrokih in posledicah je izjemno bogata in večplastna, nemogoče jo je zaobjeti v tako kratkem prispevku. Nesreča je neizbrisno zaznamovala milijone življenj in usod. Njene posledice čutimo še danes in nedvomno bo še burila duhove.