Ko je treba razbiti zaslon

Kot večina moderne potrošniške elektronike so tudi naprave GPS v zadnjem desetletju dobile zaslone na dotik. Proizvajalcem omogočajo nižje stroške proizvodnje, nam uporabnikom pa enostavnejši vmesnik in rokovanje z napravo.
Večji zasloni so bolj pregledni, a se tudi lažje poškodujejo in njihovo popravilo lahko prinese precej stroškov.

Zasloni na dotik so sestavljeni iz dveh osnovnih delov: samega zaslona, ki je mreža drobnih barvnih točk in ustvarja sliko, ter sistema, ki skuša ugotoviti, če in kje uporabnik v nekem trenutku pritiska na zaslon. Tipalni sistem, angl. digitizer, mora biti nameščen pred zaslonom, zato mora biti čim bolj prozoren, kar omeji možne izvedbe. Najpopularnejši sta dve tehnologiji: uporovna (starejša) in kapacitivna (novejša).

Uporovno tipalo sestavljata dve plasti, med katerima je neprevodna ločevalna snov. Tipično je notranja plast trda iz stekla, zunanja pa fleksibilna iz plastike. Ko pritisnemo na zaslon, se zgornja plast vda in se stakne s spodnjo. Iz izmerjene porazdelitve toka po plasteh elektronika določi, kje je uporabnik pritisnil. Dobra stran tega pristopa je, da se kot dotik prepozna vsak pritisk, ki ukloni zgornjo plast in lahko pritiskamo tudi z rokavicami ali leseno palčko. Vodne kapljice ne motijo prepoznavanja, kar pride prav na terenu v dežju. Ta vrsta tipal težje prepozna šibke dotike in pa hkratne dotike večih prstov, kar sta glavna razloga, da je “šla iz mode”. Poleg tega zahtevani sendvič večih plasti poslabša kontrast in pogled na LCD.

Kapacitivna tipala izkoriščajo električno prevodnost naših prstov. Površina tipal je razdeljena na drobna področja – majhne nabite kondenzatorje. Ko se dotaknemo takega zaslona, lokalno porušimo električno polje v teh kondenzatorjih, kar elektronika zazna in določi lokacijo dotika. Zazna lahko tudi več hkratnih dotikov, kar omogoči še boljši uporabniški vmesnik. Pri tej tehnologiji je lahko zgornja plast trda, torej iz stekla, to izboljša optične lastnosti, naredi sliko lepšo in napravo bolj robustno.
Kapacitivna tipala lahko uporabljamo le s prevodnimi predmeti (metalizirane rokavice, palčke) in so lahko občutljiva tudi na dežne kaplje, vendar imajo toliko drugih prednosti, da jih tudi Garmin vgrajuje v najnovejše modele, kot so npr. Oregon 6xx, Monterra,… Starejši modeli (npr. Oregon 4xx, Montana,…) imajo še uporovna tipala na zaslonih.

Na Montani 650, ki ima uporovno tipalo, smo nekega dne opazili poškodbo na tipalu. Vidna samo pod ostrim kotom je bila sicer komaj opazna, a naprava se ni več odzivala na dotik. Verjetno je prišlo do poškodbe vmesne ločevalne plasti in sta se zgornja in spodnja uporovna plast staknili.

Potrebna je bila menjava tipala. Kolikor nam je uspelo ugotoviti, podjetje Garmin naprav ne servisira direktno, pač pa z doplačilom (ocena med 200 in 300 EUR za naš primer) po sistemu staro-za-staro napravo zamenja oziroma da popust pri nakupu nove naprave. Ker vsi ostali deli naprave sicer delujejo odlično, nam ta opcija ni bila všeč.

V Združenem Kraljestvu smo našli podjetje, ki je specializirano za popravljanje zaslonov Garminovih GPSov, a so na povpraševanje odgovorili, da zaslona oz. tipala za Montano nimajo na zalogi in ne morejo napovedati, kdaj ga bodo dobili.
Ostalo nam ni drugega kot pljuniti v roke in napravo popraviti v domači delavnici. Pri svojem priljubljenem kitajskem dobavitelju smo naročili nadomestno neoriginalno tipalo za 19 EUR s poštnino vred. Po treh tednih čakanja, ko smo o popravljanju Montane preučili že vse omrežne tekste in filmčke, je pošiljka prispela in operacija “Feel when I touch you” se je pričela…

Odpiranje naprave je enostavno: odstranimo 8 vijakov in ločimo zgornjo polovico od spodnje. Povezani sta z rumenim ploščatim podatkovnim kablom in napajalnim črno-rdečim kablom. Odstranimo zaščitno nalepko. Oba previdno odklopimo in ločimo obe polovici naprave. Odvijemo črni plastični nosilec zaslona in zaslon snamemo.

Opazimo lahko sendvič: aluminijasto ohišje z LCD mrežo, nad njim debelo steklo, na steklu pa plast uporovnega tipala. Kaptonski kabel, ki gre iz tipala, je prispajkan na kabel, ki gre iz LCDja. Spoj previdno segrejemo z vročim zrakom (300 stopinj) in v hipu popusti.

Odstraniti moramo celo steklo, kar ni lahka naloga, saj je steklo na aluminijasto ohišje prilepljeno z močnim lepilom. Pa tudi zelo trdo in debelo je. Tu se izkaže robustnost zaslona Montane – zelo težko ga je zlomiti. Seveda pa to očitno ne velja za zunanjo plast tipala.

Tudi gretje z vročo pištolo na 150 stopinj ne pomaga, steklo se da s strižnim navorom malce zamakniti, vendar premalo, da bi ga lahko celega odstranili – lepilo močno drži po celem obodu. Ne preostane drugega kot s težkim srcem steklo razbiti, da lahko tanek predmet (kitarsko trzalico v našem primeru) vstavimo med ohišje in steklo in ob gretju z vročim zrakom počasi režemo lepljivo vez med njima.

Kmalu nam uspe steklo ločiti od ohišja, seveda večkrat zlomljeno. Pri tem pazimo, da mnogi drobci stekla, ki ob tem nastanejo, ne poškodujejo LCD mreže. Na ohišju so lepljivi ostanki, ki jih moramo odstraniti, bodisi s strganjem ali pa s kakšnim topilom. Preizkusimo etanol, izopropilni alkohol, bencin a nič od tega ne deluje preveč dobro. Šele acetonom stopi lepljive ostanke. A pri uporabi acetona moramo biti zelo previdni, saj je plastika, iz katere je LCD, najverjetneje občutljiva nanj in bi tudi drobna kapljica lahko povzročila poškodbo, ki je ne bi mogli sanirati. Z acetonom in vatiranimi palčkami tako previdno, milimeter za milimetrom odstranimo ostanke lepila.
Ko je okvir očiščen, nanj prilepimo novo steklo s tipalom. Že na oko je steklo malce tanjše od originala, tako da je verjetno tudi manj robustno. Vidne so tudi drobne pikice v strukturi uporovne plasti. Lepilo je že nanešeno na novo tipalo, odstranimo zaščitno plast, čim bolj natančno postavimo nad LCD zaslon in pritisnemo. Na hitro ga segrejemo z vročim zrakom, da lepilo čim bolje prime. Sedaj smo pečeni, če kaj ne dela in bomo morali odstraniti tipalo, bo tudi tega potrebno razbiti.

Naslednji korak je spajkanje kabla novega tipala in LCDja. Kontakte namažemo s spajko, jih stisnemo skupaj s pinceto in segrejemo z vročim zrakom, da stalimo spajko in ustvarimo kontakt, ki ga zaščitimo s kaptonskim lepilnim trakom.
Sledi montaža sendviča v ohišje, in sestavljanje obeh polovic. Pri tem moramo biti pozorni na rumen ploščati kabel, da dobro sede v konektor. Ne pozabimo na zaščitno nalepko. Pazimo na vsa tesnila, da bo naprava še naprej vodoodporna. Sestavimo obe polovici in privijemo vijake.

Vklopimo in?

Dotik spet dela. 🙂