Pika Nogavička (GeoPika 2015)

Največji družinski festival v Sloveniji v sedmih dneh obišče več kot 100.000 obiskovalcev. Festival z veličastno 26-letno tradicijo je nepozabno doživetje za vsakega obiskovalca. Najmlajši v Pikinem svetu širijo domišljijske pustolovščine, starejši pa ponovno zbudijo otroka v sebi. Prvo in skoraj edino pravilo festivala je, kot pravijo organizatorji in kot bi temu zagotovo pritrdila tudi Pika, da na njem vsi uživamo. V času festivala deluje več kot 100 Pikinih ustvarjalnih delavnic, veliki ni mali gledališki oder, pravljični in koncertni oder, v mestu so razstave, Pikin kino, poteka humanitarna akcija. Pikin festival se zaključi s Pikinim dnevom. Festival se odvija vsako leto v mesecu septembru.

In kako je Pika sploh prišla v Velenje? Z zbirateljsko strastjo Marjana Marinška, z njegovo razstavo knjig ob štiridesetletnici Pike Nogavičke leta 1985, ki je potovala tudi po Sloveniji, z njegovim prijateljevanjem s pisateljico Astrid Lindgren in publikacijami, z igrico Kako je nastala Pika Nogavička. Ko so si leta 1990 sodelavci Kulturnega centra Ivan Napotnik Velenje in Občinske zveze prijateljev mladine Velenje zamislili, da bi vsako letu v Tednu otroka pripravili veliko otroško prireditev, ki bi vsakokrat gostila enega od pravljičnih junakov, je bilo na dlani, da bo prvi pravljični gost prav Pika Nogavička. Ker je Pikin dan leta 1990 lepo uspel in so otroci Piko vzeli za svojo, je ta v Velenju kar ostala. Skozi leta se je Pikin dan razvil v pravi večdnevni festival otroške razigranosti.

In kaj ima Pika sploh skupnega z geolovom? Zakaj jo je potrebno tukaj omenjati? Če pustimo ob strani dejstvo, da je tudi Pika v zadnjih letih postala zagrizena geolovka in jo tako na njenih pustolovščinah skupaj s prijatelji Fickom, Konjem, Tomažem in Anico ter drugimi lahko srečate tudi v lovu na zaklade, predvsem zato, ker so naši prijatelji iz Velenja, navdušeni geolovci, že drugo leto pripravili odličen geolovski dogodek. Žal je bil lani ravno v času trgatve, tako da se ga nisem mogel udeležiti. Letos je na srečo grozdje dozorelo očitno en teden prej in zato sem se z veseljem pridružil prijateljem gamsku, vincencu1 in miroboriju, ki so se ravno tako odpravljali na zanimivi festival.

Naša pot do Velenja se je kot je pri nas že dokaj običajno začela zgodaj, še v temi. Tako smo imeli možnost, da smo pred uro začetka obiskali še dva zaklada ob poti in sicer Kačji grad, ki ga je res super na zanimivo mesto postavila Pika Vohljačica. In nato raziskovali še okolico cerkeve Sv. Miklavža, kjer smo za zanimivi večstopenjski zaklad hitro dobili prave koordinate, pridobili tudi zeleno kljukico in nato seveda kot bi mignil v rokah držali tudi škatlico. Ker je bilo časa še dovolj, smo se kot pravi gusarji spravili še na Velenjsko jezero in zaokrožili po njem, zaman iskali kavo na očitno trenutno zaprtem splavu in nato spoznali zelo simpatično Piko. Ki je po našem pristanku takoj prišla do nas, misleč, da smo nastopajoči v regati. Pa nismo bili, pospravili smo naše napihljive pripomočke, potem pa hiteli k drugim geolovcem.

Seveda je bila srčika dogajanja kot običajno v klepetu, saj smo bili vsi veseli, da se znova vidimo in veliko smo si imeli povedati. Videli smo nekaj novih geolovcev, za to, da bi spoznali prav vse, pa žal ni bilo časa. Otroci so se med tem zabavali po svoje, okupirali bližnja igrala in se dobro imeli. Sledljivčki so se zbirali v veliki škatli, organizatorji so nam podali navodila in z odgovori na vprašanja, o kom drugem kot seveda prav Piki, smo določili koordinate druge točke. Teh je bilo več, pokazati smo morali poznavanje drevja, biti športno aktivni, sestavljati origami in reševati naloge, na koncu pa še vohati škatlice in določiti iz česa bi skuhali čaj in kaj bi raje porabili za kaj drugega. Seveda smo bili tudi na tej nalogi uspešni, tistim, ki so šele prihajali, pa smo že od daleč dajali nasvet, da je pravilni odgovor čebula. Kar ni bilo vedno čisto točno, tako da nimamo pojma, kako so se naši zanamci odrezali.

Med hojo proti zadnji točki, kamor naj bi prišla tudi Pika, so nam začeli brneti telefoni. Geo art, ki preko Velenjskega jezera izpiše napis PIKA, je zahteval postavitev novih škatlic. Pri ribiškem domu smo prejeli še liste, ki so nam že tam omogočili začetek reševanja in pridobivanja končnih koordinat. Ker Bučar očitno še iz vojaških časov ali pa vsaj radioamaterske kariere morsejevo abecedo obvlada v nulo, so rešitve kar letele na papir. Hitro smo sestavili ekipe, določili, kdo gre po avtomobil in nato že tekli proti prvi točki izbranega traila. Žal smo zaradi tega zanesljivo zamudili del dogajanja, predvsem se nam še ni pridružila Pika, pa tudi medalj nismo uspeli dobiti. Morebiti zato moje skromno mnenje za prihodnje. Več Pike in druženja, pa raje kakšna škatlica manj in s tem manj ločenega tekanja naokoli.

Kakorkoli. Verjamemo, da so se geolovke in geolovci, ki so počakali Piko imeli odlično. Kot omenjeno so lahko dva kovanca, ki smo jih dobili ob reševanju nalog, zamenjali za super medaljo. Takšne in drugačne Pike so se lahko udeležile izbora za najPiko, ki je za nagrado dobila Pozojev geokovanec, kar je vsekakor res lepa nagrada. Druženje in zabava sta se nato nadaljevali, udeleženci pa so se seveda sprehodili po Pikini deželi in tam našli marsikaj zanimivega, saj je bilo vsega dovolj. Pa tudi za starše se je kaj našlo, da se tokrat, za spremembo, oni niso počutili odrinjene na stran.

Naša skupina, v kateri je bilo kar precej geolovcev, je bila velika. Naš cilj je bilo ujeti kolikor mogoče veliko zakladov in tako morebiti že ta dan dokončati GeoPikaArt. Začeli smo seveda s P, nadaljevali prostorsko najbolj razumljivo z A, nato skočili na I in zaključili vse skupaj s K. Našli smo vse zaklade, večino dokaj enostavno, kar pa nič ne spremeni dejstva, da so škatlice lepo skrite. In da se med iskanjem kar dobro sprehodiš naokoli. GeoArtPika je torej res serija, ki jo je vredno priporočiti.