Zaklad meseca – Transport by Zoya83

Obstajajo različne vrste transporta. Nekatere bolj, druge nekoliko manj pogosto uporabljamo tudi geolovci. Vsak dan, ko seveda počnemo tisto, kar nam je priljubljen hobi. Ko torej iščemo škatlice različnih velikosti in težavnosti. Običajno se do njih podamo z avtomobilom, kolesom ali kar peš. Včasih izkoristimo tudi avtobus, vlak ali celo letalo. Toda res nekaj posebnega je zagotovo iskanje zaklada Transport. Tam se namreč čez Savo podamo kar s cicko. Cicko? Seveda. Prav z njo.

»Zidani Most! Prestop Maribor, Dobova, Ljubljana.« Ko potnik na vlaku sliši to opozorilo, naj le pograbi nahrbtnik in si privošči nenavadno adrenalinsko pustolovščino – vožnjo s cicko čez Savo in pot na strmo vzpenjajoči se Kum (1220 m) po Škratovi dolini. Dober kilometer od železniške postaje v Zidanem Mostu je namreč čez reko Savo speljana žičnica, ki ji domačini rečejo cicka, še bolj slikovito pa luftpon (luft – zrak, pon – tir), kar je podobna izpeljanka kot ajzenpon (eisen – železo, pon – tir). Cicka je kovinska kabina, obešena na jeklenice, speljane z enega brega Save na drugi, s katero se lahko peljeta dve osebi hkrati.

Tudi tu je najboljše, če se na pot odpraviš v paru. Tako lahko eden stoji na bregu in z vrtljivo ročico spravi prijatelja na drugo stran reke, nato pa vlogi zamenjata. A tudi en sam se lahko prepelje čez Savo, saj se z jekleno vrvjo lahko sam potegne na drugo stran. Vožnja je menda posebej razburljiva ob deževju, ko se cicka zaradi narasle vode skoraj dotika gladine reke. Žičnico so zgradili domačini, saj od Hrastnika do Radeč na razdalji 12 kilometrov ni nobenega mostu. Na tej razdalji je bilo kar nekaj cick, ki so bile zgrajene po 2. svetovni vojni. Glavni konstruktor je bil »Hribarjev stric« iz Podkraja, samouk in izreden inovator, ki je izdelal kar pet cick, od tega štiri za potniški promet in eno za prevoz lesa. Vzdrževanje cicke je prepuščeno krajanom, sicer pa je prevoz na lastno odgovornost, kajti pri cicki ni nič v skladu s sedanjimi predpisi.

In kaj pravijo tisti, ki so cicko že preizkusili?

Dmrvos in ena od njegovih dogodivščin: “Danes sem se odločil, da grem pobrat te štiri zaklade od Zidanega mostu do Radeč. Pa sem lepo spakiral kolo na vlak in šel. Kratek vzpon in spust in že sem bil pri tej napravi. Ogledoval sem si jo in ko sem se enkrat dal notri, je zaradi moje teže naprava se odpeljala proti sredini. Še samo občudujem moje reflekse, kako sem hitro in poskočno skočil ven. No, potem pridejo trije z avtom in smo skupaj preizkusili tole napravo. Bilo je zabavno, ampak koordinate so mi pa najprej skakale 70 m v hrib. Pa sem šel nazaj in ko sem bil spet na tem bregu, mi kot nalašč na drugi breg pride skupina kolesarjev. Pa se usedem kar v kabino in so me povlekli gor. Se zaklepetamo, in ko so oni sprobavali transport, so pa meni koordinate le začele kazat bolj solidno, ampak žal še vedno 20 m v hrib. Brez namiga se mi res ni dalo plazit po tisti strmini, zato sem naredil klic k tigiju67, ki je malo pred tem rabil pa mojo pomoč – in je bil dober trenutek za vrnit uslugo. Po njegovih besedah sem potem našel zaklad brez lezenja v hrib in ga tudi pokazal tem kolesarjem, ki so se kar navdušili za igro. Po vpisu sem jih poprosil, če me dostavijo še na drugi breg in smo se poslovili. Dostava na drugi breg je bila precej groba, saj je fant imel kar veliko brzino in se je kabina kar oreng zaletela. Ampak mi ni bilo nič, ker sem se pripravil na trd pristanek. Odličen zaklad na odličnem mestu, naprava je pa tudi fenomenalna. Hvala za predstavitev tega čuda. “

Pikacu: “Zadnji dan dopusta sva izkoristila za vzpon na Kum. Ker sva se od doma odpravila prepozno, je odpadla možnost, da greva z vlakom do Zidanega mostu, se preko reke popeljeva z ročno vlečnico in od tam nadaljujeva proti vrhu. Namesto tega sva se z avtom odpeljala do Dobovca in od tam naskočila vrh. A g. Pikaču si je na vsak način želel ogledati tole transportno napravo, zato sva se po hudo ozki cesti iz Hrastnika odpeljala do nje. Tam se mi je razjasnilo, za kaj pravzaprav gre in kako je ta transport videti. Malce sva podcenila napravo, zato me je skoraj odpeljala proti vodi, že ko sem se tlačila vanjo . Na srečo sem zadosti hitro zagrabila za jeklenico in jo ustavila. G. Pikaču je ocenil, da bo varneje, če se še on odpelje z mano, tako da sva seveda na sredini obvisela Še dobro, da ima krepke moške roke, ki so naju – komaj, a vendarle – uspele povleči na drugi breg . Šele takrat nama je namig postal razumljiv. Nazaj sva šla – jasno – vsak posebej, pa čeprav se je kot moški pritožil, da ne znam parkirati in sem ga “zabila” na drugo stran. Hvala, da ste nama pokazali zanimivost, za katero sicer nikoli ne bi slišala. Prav po otroško sva uživala v vožnji sem in tja. Zato podarjava priljubljenčka.”