Lov na spominke

Ko me je kolegica pred dobrima dvema letoma skoraj na silo zvlekla v geolov (pa o tem kdaj drugič), češ, da bo na ta način dobila spominek, je nikakor nisem mogla razumeti. Za neko virtualno slikco na telefonu si da toliko dela???

No ja, te čase, ko sem sama do vratu v tem štosu, jo seveda razumem. Delam še večje prismodarije kot ona.

Tako, na primer, zdaj, ko je tale  karneval zakladkov. Trdno sem se odločila, da zberem vseh pet (šestega ne – ker po svetu se pa res ne bom podila za virtualno sličico 😉 ). Ampak, živim tako rekoč bogu za hrbtom, kjer zakladki niso tako zelo obiskani, da bi mi radodarno nasuli točke kar na en mah. Ok, se bom pač podila po gmajnah gor in dol, kolikor bom  imela časa.

Pa mi je na pomoč priskočila druga četrtina Ostrorogih. Ampak v mislih ni imel zakladkov, pač pa čisto prozaičen namen, da bi šla za konec tedna malce uživat na sonce. Pa še z enim kolegom se bo dobil – zaradi »posla« (sicer sem čisto upravičeno sumila, da je večji del tistega posla rumene barve, z belo peno na vrhu, ampak hej, kdo sem jaz, da bi odklonila marmelado, če mi jo ponudijo?).

Včasih se stvari tako poklopijo, da tega nikakor ne morem razumeti, samo vesela sem lahko. Za en mesec (no ja, če si tako nevešč računalnika, kot jaz, se lahko čas upočasni, mesec pa raztegne) sem dobila na vpogled premium paket. In mislila, da sem zadela glavno nagrado na loteriji. Zdaj mi ni bilo treba ždeti v sobi pred računalnikom pozno v noč – elegantno sem telefon vklopila na terenu in na njem so se mi prijazno nasmehljali (nasmehljali v mojih mislih, zares še ne)  zakladki vseh oblik, velikosti in priljubljenosti.

In priljubljenost zakladkov na Kamenjaku je splošno poznana. Vsi, ki so tam na dopustu, dobijo zelo nalezljivo bolezen – vzhičenost nad lepoto pokrajine. In srčki na zakladkih se nabirajo bliskovito. Tako sem si izračunala, da bi v najboljšem primeru potrebovala deset, v najslabšem pa petnajst zakladkov, da osvojim vseh pet spominkov. Petnajst zakladkov v dveh dneh in pol – prosim vas, mačji kašelj (no, ja), če nimaš cel ljubi dan drugega dela, kot tek za zakladki, občudovanje pokrajine, uživanje na svežem zraku in kuhanje. To zadnje se da skoraj popolnoma odpisat, če si mojster v pripravi sendvičev in znaš dovolj dobro drugi četrtini nakladat, da bi bilo fajn mal shujšat.

No, v petek pozno popoldan (včasih sem hvaležna za poletni čas), je bilo tako daleč – z drugo četrtino (v resnici je prva, ampak tako se boljše bere) sva stala na začetku Kamenjaka in kramljala s Katico, ki sva jo zmotila med nabiranjem špargljev. Katico precej obrajtam, ampak tisto popoldne bi ji pa najrajši odšraufala glavo, čeprav reva ni bila popolnoma nič kriva, samo sporočila mi je neprijetno novico – vojska je »okupirala« pol Kamenjaka, tako, da  mi je od mojih petnajstih zakladov ostala »samo« dobra polovica, pa še ti z manjšim številom srčkov. Ampak, kaj se če, tako pač je.

Vsaka medalja ima dve plati – in kako sta si ti strani lahko različni, sem izkusila tisti konec tedna v Istri. Do tedaj sem pobirala več ali manj (mnogo, mnogo več) samo tradicionalne zakladke, pred drugimi sem imela nekakšno strahospoštovanje. Takrat pa so me okoliščine prisilile, da sem se lotila geoloških zakladov. In ugotovila, kateri zakladki so mi najbolj všeč. Ali uganete? Ne velja prvič. 🙂

Levo dinozaver, desno homo sapiens

Saj ne vem, če naj vam težim še s tem, kako sva z drugo četrtino skoraj (hvalabogu, da le-ta še nikoli ni zajca ujel) spodila divjega prašiča z njegovega ležišča, da je druga četrtina našla tri keške, ki jih jaz nikakor nisem mogla odkriti, da je zato dobil tako veselje, da je od pravkar porojenega navdušenja nad odkrivanjem zakladov skoraj tekel po poti, z očmi, uprtimi v telefon, spregledal vejo na poti in z glavo pristal (spet skoraj – nekdo tam zgoraj naju ima zelo rad) v dinozavrovem jajcu. Glava je bližnje srečanje jurske vrste dobro prestala, njegova noga pa malce manj. Druga četrtina ima zdaj trajni spominek (pa ne na telefonu, ampak na nogi) na geolov. Če to ni krivično – jaz pa nič (še ne – čeprav ne vem zagotovo, če si sploh želim te vrste spominka).

Geolov je naporen šport

Veličasten rimski kamnolom

Torej, tisti konec tedna na Kamenjaku sem se zagrebla za štiri spominke, do petega mi je manjkalo še ohoho točk. Nisem si preveč belila glave s tem, do konca igre je bilo še debelih osem dni, Ljubljana pa tudi ni toliko oddaljena, da ne bi mogla skočiti do nje.

Pravzaprav mi skakati niti ni bilo treba. Tretja četrtina Ostrorogih je imela nekje na sredi tedna nujne opravke v Ljubljani in tako sem se prislinila v avto. Seveda je padalo izpod neba, da je bilo veselje, za nameček pa sem od silnega pričakovanja nad novim odkrivanjem zakladkov pustila  dežnik v avtu. Na srečo sta me mama in ata pred davnimi leti naredila iz mesa in krvi in ne iz cukra, zato sem tudi pogoste pošiljke divodikovega oksida iz oblakov prestala brez posledic. Pet zakladkov, eden lepši od drugega (na tem lovu sem ugotovila, da srčkov ne moreš talati, kakor se ti v tistem hipu zljubi, ampak obstajajo za to stroga pravila – hja, res bi jih v navodilih lahko prebrala že prej, kajne? No, nič zato, tisti favorit je odšel tja, kamor spada). In tako se mi je na koncu posvetil tudi tisti zadnji, tako zaželeni peti karnevalski spominek.

Sem bila zelo zadovoljna, da sem opravila zadano si nalogo. In odšla domov. In se usedla pred računalnik. In vpisala najdbe. In na svojo nesrečo raziskovala dalje po spletni strani geolova. Uganete, na kaj sem naletela? Ja, prav imate – na možnost osvojitve šestega spominka, prav pred nosom, v Tivoliju. Na dan, ki ga imam zabasanega od šestih zjutraj do desetih zvečer. Na dan, na katerega niti enega dogodka ne morem prestaviti ali stlačiti na kdaj drugič. Nekoč davno je Mark Twain zapisal: »Zagrnimo nadaljnje dogodke z zastorom usmiljenja.«

Related posts:

Spominčki v avgustu Prvi geocache v Sloveniji Iskanje zaklada v nagradni igri Iskanje in najdba arhiviranih zakladov