Vikend paket: Taborniški feštival in Šmarna gora

Geolovski dogodki si zadnje čase sledijo v takem tempu, da jih je kar težko spremljati. V času pisanja tega prispevka jih je za preostanek aprila in maj na seznamu osem, za piko na i pa še junjski Geolovski piknk 2019. Tudi vikend, ki je za nami, je bil glede tega zelo pester. Tradicionalno ga zaseda dogodek na Šmarni gori, zaradi velike noči pa se mu je v soboto pridružilo še praznovanje kreativnosti na kraju, kjer je zadnja štiri leta stojnica Slovenskega Geocaching kluba na Taborniškem feštivalu.

Stojnica med vevericami

Glede na pripeko, ki smo jo trpeli na stojnici lani, se je ekipa Kremenčkovi odločila, da nam letos izposluje lokacijo v senci. To se je tudi zgodilo, določili so nam prostor pod drevesi, kjer smo imeli stojnico prvo leto našega sodelovanja na tej prireditvi. Ker smo tokrat prvič organizirano gostili geolovce, smo naročili dve mizi in najbrž zato povzročili zmedo z dostavo. Ura je bila že nekaj čez napovedano deseto, prišli so že najbolj zagreti geolovci in geopes, ko sta pritekla dva mladca in nam omogočila, da po mizah razpostavimo naše rekvizite in odpremo stojnico. Potem je dogajanje steklo. Vrstile so se večje ali manjše skupinice taborniškega podmladka. Nekateri so igro že poznali, nekateri so poznali nekatere geolovce, nekaj je bilo tudi tabornikov/skavtov in hkrati geolovcev. Večina pa se je z geolovom srečala prvič.

Še pri stojnici smo jih poučili, da se škatlice lahko skrivajo vsepovsod, tudi z magnetom pritrjene na kovinsko ogrodje zložljive mize. Naslednji izziv je bil dobro zakamufliran plastični vsebnik v bližnjem grmu (ne bom povedal kako, morda boste izvedeli pri kakem zakladu), ki ga je bilo težko ločiti od okolice. Mladino smo s petlingom, obešenim na vejo, poučili, da zakladi niso nujno samo na tleh, s taborniško uganko pa smo jim pokazali, da niso nujno tam, kjer so izhodiščne koordinate. Promet na stojnici je bil vremenu primerno nekoliko manjši kot prejšnja leta, a smo imeli kljub temu polne roke dela in nas je zeblo manj kot geolovce, ki so samo kelepetali ob stojnici. Nabralo se jih je nekajkrat več kot prejšnja leta. V spletni dnevnik je že danes vpisanih 31 ekip, pa še kakšna zamudniška se bo našla. Druženja geolovcev, kar je osnovni namen geolovskega dogodka, je bilo veliko. Pojavilo se je tudi nekaj novincev. Mene so obveznosti odgnale nekaj čez poldne, Kremenčkovi in Kranjski Janezek pa so klubsko udeležbo na Feštivalu tudi tokrat brezhibno pripeljali do konca in trdi od mraza pospravili do 14. ure.

Stojnica na vrhu

Po kratki noči zaradi neke druge družabne obveznosti sem ob pol sedmih začel polniti nahrbtnik. Kuhalnik, kartuše s plinom, kotliček, kava, sladkor, žlice in zajemalka, liter medicine za zmrzljive, dve termoski vrele vode, piškoti, škatla za sledljivčke, popisni list, geokovanci in druge nagrade za srečolov, boben za žrebanje, pisala, rezervni komplet geolovskih oblačil vključno s kapucarjem s klubskim logotipom (naročite ga, res je hud), pa najbrž še kaj…

Kako uspeti kot prireditelj geolovskega dogodka: lekcija 1

Dobro obtežen sem se kot lansko leto na vrh napotil po manj obljudeni Partizanski stezi in izplezal na vrh na vzhodni strani obzidja nekaj čez deseto uro. Gneče na vrhu ni bilo, saj je mrzlo in megleno vreme odgnalo večino dnevnih obiskovalcev. Sprva sem mislil, da bo tako tudi z geolovci. Še nikoli nisem prvega čakal več kot pol ure. Ura je bila že skoraj enajst, ko sva z Borisom morskoribo le postavila šmarnogorsko stojnico. Tokrat na kraju, kjer je bil dogodek prva leta, ko je bila tam še lesena miza. Pričakoval sem manj obiska, pa tudi lokacijo ob poti nam je zasedel orjaški terenec. Prva runda kave se je dolgo hladila v skodelicah, kar me je še utrdilo v prepričanju, da sta bili dve termoski malo prevelik optimizem.

Živahno kljub mrazu

Potem pa je dogajanje razkrilo mojo zmoto. Geolovci so prihajali z vseh strani, kave je naenkrat zmanjkalo in je bilo treba na hitro pripraviti še drugo rundo. Vpisi v dnevniku so se množili, nivo tekočine v steklenici z antifrizom se je nižal. Ko so kompaski pričeli z razdeljevanjem svoje slavne baklave in enako slavnih hroščkov (letos v rožnati barvi), je bilo jasno, da ni udeležencev nič manj kot prejšnja leta. Ponosno smo ugotavljali, da smo vižmarsko-brodski geolovci dogodku le zagotovili nek sloves, ki mu niti temperatura zraka malo nad petimi stopinjami ne pride do živega. Upam sicer, da nam bo testiranje vpliva padavin v prihodnjih letih prihranjeno.

Skoraj skupinska slika

Srečolova smo se lotili z lepljivimi prsti od sladkih baklav in še nekaterih dobrot, ki so jih prinesli udeležnci (hvala vsem, tako za posladke kot za prispevke za srečolov!). Ker je ekipa enra13 zadnji hip odpovedala udeležbo, so se na srečolovu odprle lepe možnosti za dobitek drugim. 😉 Žreb je enakomerno porazdelil nagrade vsem tistim, ki so si jih najbolj želeli (čeprav si morda niso želeli ravno plavalnih rokavčkov), pa tudi tistim, ki si jih niso želeli in so jih prav zato podarili za srečolov. 😀 Geoklepet se je nadaljeval, dokler je bilo v kotličku še kaj kave (letos sem je skuhal precej več kot lani) in na pladnju še kaj žele bonbonov. Baklave so izginile že prej, kljub temu, da jih je bilo 3,6 kg. Na koncu smo ostali samo dva kompaska in jaz. Navdušeni nad potekom dogodka in udeležbo. Res smo bili malo nervozni zaradi vremena, zato je bilo olajšanje toliko večje. Tradicionalno kosilo pri Koširju je zaradi mraza odpadlo, rekapitulacijo dogodka smo tako opravili pod streho geolovcem dobro znanega lokala v bližini zaklada Potter. In že začeli razmišljati o barvi hroščkov za naslednje leto. Šmarna gora 2020 bo, to ste lahko prepričani.