Lov za nekim ftfjem
Spomnim se, kako me je napolnil adrenalin, ko je telefon zapiskal, da se je pojavil nov zaklad. Pa še prej, ko pametnih telefonov sploh še ni bilo in nas je na lov prepodil klic prijateljev. V čevlje smo hiteli kar v pižami z napol mokrimi lasmi in skoraj kar sredi sanj. Ni bilo važno, ali je naslednji dan treba v službo ali bomo lahko lenarili še cel vikend. Šli smo, ker odviti logbook in se vanj vpisati prvi, je bilo res nekaj posebnega. Neka čast.
Spomnim se enega res divjega lova, ko sva drvela proti končni lokaciji, ki niti ni bila tako blizu, nisva se ne vem kako ozirala na omejitve in niti razmišljala nisva, kje bo kdo prišel in naju čudno gledal.
Stekla sva k letalu, sredi Brnika in ga pretaknila celega. Videla sva, da imajo varnostniki ali celo policaji razgled na naju in da tu in tam malo čudno pogledujejo, kaj se tam dogaja. Na srečo sva takrat vedno imela s sabo fotoaparat in so najbrž mislili, da sva le zmešana turista, ki se sredi noči blazno želita fotografirati s tem letalom. In dobila sva ga. Komaj sva ga našla, saj je bil presneto dobro skrit, ampak česa drugega tudi ne bi želela. Prazen, bel logbook in zadovoljstvo, ki ga tisti, ki tega niso izkusili, ne razumejo.
V bistvu me je to vse skupaj spreletelo zadnjič, ko mi je zapiskalo za nov zaklad, ko sem ga brala, in ravno v trenutku, ko sem hotela poslati sms za lov za zakladom, sem opazila, da je ftf že vpisan. Uau, zelo hiter najditelj. Bravo. Sumljivo? Ne vem, … nima veze, … In ob vsem tem razmišljanju ugotavljam, da lov na ftf ni več tisto, kar je bil. Vsaj ne za nas.
Mogoče je vse skupaj začelo imeti manjšo veljavo s tem, ko so se začeli trail ftfji, ftfji na eventih, ali pa ftfji, ki ga najde najbližji prijatelj tistega, ki ga je postavil. Mogoče že z opozorilom v naprej.
Meni takšen ftf ne pomeni prav veliko. Če ni terjal zlomljenega nohta ali vsaj razmazanega laka, če nisi prevozil kakega stop znaka ali vsaj zamudil v lekarno, potem občutek ni isti. Trud, ki ga vložiš v iskanje, doma ali na terenu, doda neko vrednost. Da ti pulz zraste.
Pa saj je pri vseh stvareh tako, da stare kmalu zamenjajo mladi in da se stvari z leti spreminjajo, kajne?
Seveda pa je to le razmišljanje neke že zarjavele geolovke in osebno ne leti na nikogar. Si pa ta geolovka želi, da bi jo kdaj še napolnil tisti adrenalin in ga z veseljem privoščim prav vsakomur.
Se popolnoma strinjam z vsem, kar je napisano okoli adrenalina. Samo nohtov si ne lomim in lak se mi ne razmaže 😉 Seveda, ko gre za ftfje, ki niso na dogodkih. Lažji, ko je zaklad, večji je adrenalin, saj je večja verjetnost, da se jih “zapodi” več :).
Taki ftf tudi edini ostanejo v spominu. Če izpostavim samo enega, ko smo se s kikker222 in nikg006 lani “izmuznili” iz dogodka na Hrvaškem, ko je bil le 1 km po cesti stran objavljen nov zaklad. V bližini blizu (ali pa celo več kot) 50 geolovcev, mi pa vknjižimo ftf. Neprecenljivo :D.
Mi smo ujeli FTF le enkrat. Pa še to samo zato, ker je tisti, ki je šel po trailu #1 očitno pustil za kasneje, mi smo šli pa za hec na sprehod, pogledat, kaj so nam postavili blizu doma.
Lov na FTF-je me ni potegnil. Sem pa vesela, če smo med prvimi iskalci, ker je takrat v zakladih pogosto več zanimivih predmetov za menjavo. In na nek način je zanimivo biti vpisan na prvi strani logbooka. Pa včasih koga srečamo, če gremo na nov zaklad, kar tudi doda nekaj k dogodivščini.