Iz Novega sveta: (Maker) Madness na Floridi

Domača srečanja, ki bi mi prinesla Maker Madness spominek, so časovno sovpadala s potovanjem v ZDA. Na spletni strani project-gc.com sem zato takoj začel iskati prekooceanska, za katera bi žrtvoval do uro vožnje s primestnim vlakom in nekaj dolarjev za taksi. Prve dni je kazalo slabo, srečanj kolikor hočeš, a za vsa sem bil v tistih krajih prezgodaj ali prepozno. V zadnjem trenutku pa nenaden preobrat: ameriški Vrso je objavil srečanje prvega aprila le dobrih 15 km od Fort Lauderdala na Floridi, kjer sem imel namen obiskati prijatelje. Takoj sem se prijavil.

Food Truck Invasion

Dan za »4-1-14 Who’s The Fool? Maker Madness Event« ni bil izbran slučajno. Vsak torek zvečer se v parku Heritage v kraju Plantation (izraz kraj je treba razumeti zelo relativno, jugovzhodna Florida je eno samo skoraj 200 km dolgo strnjeno naselje, ki ga na zahodno stran 20-30 km od obale zameji močvirje) ustavi karavana stojnic s hrano Food Truck Invasion. Z nekaj deset kombijev ponujajo praktično vse, kar na naši strani Atlantika pojmujemo kot nezdravo (ameriško) hitro hrano, od dobro znanih burgerjev, mehiških takosov, pa rebrc in perutničk na sto in en način, ocvrtih rib, rakcev in lignjev, vse seveda pospremljeno s kupi pomfrija, do takih posebnosti, kot so ocvrti Oreo piškoti ali tornado ocvrtki. Cilj srečanja »eat, meet, eat, greet, eat some more and hang out together under the stars« je bil ob veliki ponudbi in velikih količinah kar zahteven, zato je bila tudi težavnost štiri zvezdice in pol. Če srečanje ni bilo videti posebej Maker, je bilo pa vsekakor Madness…

Ocvrti Oreo piškoti

Tornado ocvrtki

Moja prijava je bila v duhu tiste znane definicije prijatelja, da je to človek, ki vedno računa, da računaš nanj. Obisk parka in srečanja pa sem vendarle kar hitro prodal. V prid so mi šli bližina velikega nakupovalnega središča Sawgrass Mills, ponudba, da prespimo v bližnjem hotelu, in priložnost, da v parku prvič preizkusimo novo igračko, daljinsko vodeni štirikopter s kamero (s katero sta bila narejena posnetka iz zraka). Kako uro pred srečanjem smo se (po ovinku do zaklada GC2MWBR, kjer sta čakala dva sledljivčka) tako znašli v parku Heritage. Tehnološke igrače potegnejo tudi mene, zato sem pred srečanjem uspel v parku poiskati le dva zaklada (GC473ME in GC2RD2H), ko pa se je ura približala 17.30, sem imel pred očmi samo še en cilj. Objavljene koordinate je zasedala miza za piknik, mizo pa škatla s sledljivčki. Na pravem mestu sem.

Plantation Heritage Park iz zraka. Srečanje je bilo pod velikim drevesom v sredini fotografije nekoliko nad jezerom.

Hi, looks like I’m the right place! Najprej so me gledali, kot da bi padel z Lune. Oh, you’re the guy from Germany, se je nekdo le spomnil, da so udeležbo napovedali tudi neki tujci (sam sem v svojem Will attend zapisu namignil zgolj to, da bom srečanju dodal mednarodno dimenzijo, očitno pa je bil namig preveč prikrit). Sledilo je nekaj minut za geografijo. Slovenia? A res ni del Nemčije? Ne, to je med Avstrijo, Italijo, Madžarsko in Hrvaško. A je tam vmes res država? Je! Nekoliko lažje je postalo, ko sta se pojavila še napovedana Nemca (in hitro odšla), nemška in slovenska angleščina sta dovolj različni, da sta prepričali vse dvomljivce. Led je bil prebit in naenkrat so se skoraj vsi hoteli pogovarjati z mano. Moral sem pojasniti kaj delam v teh krajih, do kdaj ostanem, katere zaklade v okolici sem našel, kako dolgo se grem zakladolova, dokončno pa so me posvojili, ko so ugotovili, da so na srečanju le trije ali štirje, ki so našli zaklade v več ameriških zveznih državah od mene.

Še ena od zgoraj

Udeleženci srečanja, vsaj tisti, ki so bili tam na začetku, so bili večinoma starejši, kot je povprečje pri nas, vendar to ob poznavanju demografije Floride ni presenetljivo. Med geočvekom sem spoznal nekoga, ki se je geolovsko upokojil, saj po 5.000 najdbah v geocachingu ne najde več izziva in hodi v glavnem samo še na srečanja, ogrel pa se je za Munzee. Tudi drugi so povedali, da vse bolj igrajo tudi to igro, menda je bila ena od letošnjih prvoaprilskih tudi novica, da je Munzee prevzel Groundspeak in da mora vsak lastnik v 1 mesecu namestiti QR kode na svoje zaklade, sicer bodo arhivirani. Nekdo drug mi je razložil izvor svojega vzdevka, z organizatorko sva nekaj pomodrovala o organizaciji srečanj, pa o zakladih v okolici in mojih najdbah na Floridi, vmes sem zamenjal sledljivčke pod budnim očesom starejše dame, ki je vse skrbno popisala in mi povedala zabavno zgodbo o enem izmed prisotnih geokovancev, ki ga je pustila na Islandiji in ga čez nekaj mesecev spet našla v novem zakladu lučaj od doma. Sledljivčki po njenem mnenju kar predolgo krožijo po južni Floridi in nikakor nočejo stran. Ena ekipa je bila tako navdušena, da mi je poslala prošnjo za prijateljstvo (How cool, we met a guy from Solvania!). Bi še kar klepetal, če mi ne bi hrbta začeli prebadati obupani pogledi prijateljev, ki so sedeli kakih 50 m stran in odštevali minute do 19.30, ko se v hotelu zaključijo urice brezplačnih prigrizkov in piva. Po slabi uri sem se poslovil. Oh, you are not staying for food? Sorry, I can’t abuse the patience of my muggle friends any longer… Kolikor sem bral vpise, se je srečanje nadaljevalo še vsaj 2 uri do konca invazije kombijev s hrano in ni bilo posebej dietno.

Vtisi? Kot je na srečanjih običajno, sem nadel obraze nekaj vzdevkom, ki sem jih poznal iz najdb v teh krajih. Seveda kaj drugega kot prijaznih in odprtih ljudi nisem pričakoval, sta pa v ZDA prijaznost in odprtost pogosto tudi zelo površinski in bolj ali manj očitno nespontani (prav lahko, da je večina pozabila moj obisk še preden sem prišel do parkirišča). Nisem ostal dovolj dolgo, da bi lahko zares presodil. V pogovorih so večino zanimale moje izkušnje v ZDA, kako je z geocachingom v Sloveniji ali Evropi, me ni vprašal nihče. Izkušnja, ki bi jo veljalo prenesti že na srečanje na Šmarni gori, pa je težavno prebijanje ledu v zaključeni skupini. Očitno je bilo, da sem prišel na zabavo ljudi, ki se med seboj dobro poznajo in se pogosto družijo. Najbrž se podobno zdi tudi novincem, ki na naših srečanjih stojijo ob strani in razmeroma hitro oddidejo.

Urbani zakladolov v jugovzhodni Floridi

In zaključek? Spominek sem (po nekaj težavah) dobil brez škode za svojo raven holesterola. V hotel smo prišli dovolj zgodaj, da smo še slabo uro pod palmami ob bazenu uživali ob brezplačnem pivu. Naslednje jutro sem geolovski izplen potovanja dopolnil z eno najdbo blizu hotela in dvema najdbama v omenjenem nakupovalnem središču. V urbanem okolju jugovzhodne Floride (kar se lepo vidi na satelitskem posnetku, kjer sta levo zgoraj nakupovalno središče, desno spodaj pa Heritage Park) zakladi niso posebni presežki, večinoma nano ali mikro vsebniki (vključno z magnetnimi škatlicami za ključe ali pločevinastimi škatlicami Altoid bonbonov, ki jih mnogi označijo kot small, čeprav gre vanje komaj kaj več kot spodoben vpisni listek), je pa tudi nekaj parkov, kjer je lahko geolovsko doživetje bolj prvinsko (močvirje, subtropski gozd, oblaki komarjev) in so škatle večje.

Iz slikovnega gradiva je več kot očitno, da sem fotoaparat pozabil v hotelu. Za odkup zato nekaj drugih fotk iz teh krajev: