Maksijeve dogodivščine – 3. del – Spomini

Letošnji prazniki so bili pa res naporni. Veliko daril, tudi za mene so bila darila in veliko preveč hrane. Če jaz rečem, da je bilo preveč hrane, potem je pa že res. Vse to norenje okoli praznikov je Ines in Nejca tako utrudilo, da sta oba obležala po praznikih v postelji z vročino. Še dobro, da nisem zbolel tudi jaz, kdo bi jima pa kuhal čaj. Zelo sem si želel poiskati kakšen zaklad v snegu, saj obožujem skakati in kopati po snegu, pa na žalost ni šlo. Ines mi pravi, da sem rovka, ker tako kopljem po snegu. Ko smo tako doma počivali, sem se odločil, da vam povem dogodivščino, ki se je zgodila že nekaj časa nazaj.

Obležali z vročino

Tale zaklad sta Ines in Nejc že nekaj časa gledala in se menila, da ga gremo poiskat. No ja nekaj časa je trajalo, da smo vse potrebne stvari za najdbo zaklada spravili na kup. Prvi problem je nastal, ker nismo imeli UV lučke, a jo je Nejc hitro odšel kupit. Iz svoje skrinje sem prinesel plašč nevidnosti. Še dobro, da sem ga pospravil, ko sem ga dobil od starejše gospe, ki je doma malo naprej v vasi in ljudje pravijo, da čara. No ja, saj najprej nisem verjel, da res deluje, dokler ga nisem sprobal. To je bilo zabavno! No, ampak to je že druga zgodba. Na podstrešju smo poiskali pohodno pra-palico, namesto ravne lesene deske pa je Ines vzela kar svojo kuhinjsko. Po poti smo pobrali še enega geolovca začetnika, ki še do danes ni napisal, da je našel zaklad… joj, joj, joj, Denis. Počakaj, da te v svoje tačke dobim. Geolovci ne delamo tako…

Nadomestek ravne lesene deske

Prvo stopnjo smo takoj našli, pri drugi pa se je Ines kar malo ustrašila nečesa v zakladu. Prav zabavno je bilo videti njen prestrašen obraz. Plašč nevidnosti nam je pa res prišel zelo prav. Še dobro, da sem ga vzel s sabo. Medtem, ko je Ines reševala nalogo, je mimo prišel nekakšen čuden tip, ki se je prepiral sam s seboj, pa ne, ni imel slušalke za prostoročno telefonijo. Hitro sem nas pokril, da nas ni videl. Čas je hitro mineval, naloge pa so padale ena za drugo. Še dobro, da je Nejc pri predzadnji stopnji takoj ugotovil, kje tišči zajec in jo je hitro rešil. Nekaj podobnega je prejšnji dan gledal na računalniku. Sam sem celo pot nosil pohodno pra-palico. Palica je bila tako velika, da sem jo komaj za seboj vlekel, ampak sem zmogel. Res pa je, da bi lahko bila bolj uvidevna in mi dala manjšo pra-palico, ampak naj jima bo. Celotna pot je minila zelo hitro in zabavno.

Pohodna pra-palica

Po najdenem zakladu pa smo odšli še na kavo in po poti pobrali še nekaj zakladov. Med tem, ko smo iskali še ostale zaklade sem zavohal nekaj omamno dišečega. Ko me ni nihče gledal sem se povaljaj po tej dišeči mokri gmoti. Pogled na obrazu od Ines in Nejca…. Neprecenljivo. Pot v avtu proti domu je bila nekam tiha in z odprtimi okni. Si predstavljate, kakšen prepih je bil? Verjetno se zaradi tega Denis noče več peljati v avtu z nami, ker je bil prevelik prepih. Doma pa me je čakalo urgentno kopanje. Jaz sem čist užival, kljub temu, da sem se potem moral skopat.

Upam, da se bosta Ines in Nejc hitro pozdravila in bomo kmalu spet skupaj iskali zaklade.

How how,

  Maksi