Malo drugačen CITO dogodek
Ob omembi CITO dogodka si najpogosteje predstavljamo skupino geolovcev, ki z vrečami v rokah pobira smeti. V naravnem ali bolj ali manj urbanem okolju. Tak dogodek je preprosto organizirati, saj se odpadki najdejo povsod. V želji, da bi se s CITO dogodkom bolj približali potrebam lokalne skupnosti, smo se o možnih lokacijah za izvedbo pozanimali pri ustrezni službi Mestne občine Ljubljana. Ponudba, ki smo jo dobili, je bila nekoliko zunaj okvirov običajnega CITO dogodka. Po nekaj posvetih in zagotovilu glede združljivosti CITO pobude z idejo o ureditvi otroškega igrišča in okolice, sem si skupaj s predstavnikom Snage ogledal nekaj igrišč v domači četrtni skupnosti Šentvid. Po tednu ali dveh premisleka sem se zadnji hip odločil, da v CITO tednu poskusimo z majhnim igriščem v Stanežičah na obrobju Ljubljane. Tudi če bi bila udeležba majhna, bi nekako zmogli. Dogodek sem objavil in upal na najboljše.
Pričakoval sem, da bom ob 16. uri udeležence preštel na prste ene roke. Kljub delavniku pa me je na igrišču, kamor sem zamudil kakih 10 minut (ampak priznajte, led za hlajenje Krossnikovega domačega piva je bil odlična zamisel in vreden teh nekaj minut), že čakala nestrpna skupina vsaj desetih udeležencev. In me prebadala s pogledi, ko sem iz avta zlagal vrtno orodje, barvo, čopiče in ostalo, kar sem dan prej prevzel od Snage. V trenutku smo se kot oblak kobilic z brusnim papirjem zagnali nad les. Prihajale so še nove ekipe, kmalu je na vsakem igralu visel grozd geolovcev, ki so brusili, da se je kar kadilo (dobesedno). Tisti, za katere je zmajkalo prostora, so pograbili vrtno orodje in opleli okolico klopic in stebrov igral, nekateri pa so se odpravili pobirat smeti po igrišču in v okolici. Otroci so kar naprej spraševali, kdaj bomo začeli barvati. Ni jim bilo treba dolgo čakati, saj smo tako številni z brušenjem končali prej kot v uri.
Ko smo prišli do barvanja, so za čopiče prvi prijeli otroci. Upam, da mame ne bodo preveč jezne, saj barva ni šla samo na les. Iz manjše organizacijske zagate – prevzel sem samo šest čopičev – me je rešil profesionalec, najstarejši član ekipe Emahana, ki je posodil še tri. Poleg tega je skrbno nadzoroval delo amaterjev in popravljal največje napake. Tako smo delali v izmenah: eni so barvali, drugi pa so tačas gasili žejo. Kar nismo pogasili z odličnim domačim izdelkom, smo dokončali z industrijsko pijačo, ki so je največ prinesli najhujši zamudniki (hvala, Miro!). Našlo se je tudi kaj za pod zob. Naše početje ni ostalo neopaženo, za mimoidoče smo bili kar atrakcija. Še posebej skupina z dmrvosom na čelu, ki se je z zeleno barvo lotila plezala z dvojno lestvijo. Vseskozi se je nadaljevalo tudi urejanje okolice, otroci so se neumorno podili gor in dol z orodjem dneva, ročno kosilnico (kar je zabeleženo tudi na nekaterih fotografijah).
Po dobrih dveh urah in pol so bila igrala kot nova, klopce urejene, smeti po igrišču in daleč okoli njega pobrane. Nam pa je ostalo še dovolj časa za geo in druge debate, ki so se kar potegnile. Eni so se že poslovili, pa kar niso mogli oditi. Po sončnem zahodu so se tudi vrste geoklepetalcev pričele redčiti. Tisti najbolj vztrajni pa smo dočakali še obisk pobudnice tega dogodka z MOL, ki nas je prišla pozdravit (in potešit radovednost) in je skupaj z nami občudovala rezultat.
Kar mi je bilo pri tem dogodku najbolj všeč, poleg navdušujoče zagnanosti vseh udeležencev, je to, da je bilo že delo samo neke vrste druženje in priložnost za pogovor z geolovci, ki jih prej nisem poznal. Za razliko od Šmarne gore, kjer kot organizator nisem imel časa za nič drugega, kot za potek dogodka. Nekaj manjših organizacijskih spodrsljajev so popravili drugi udeleženci. Krossnik je poleg piva prinesel tudi nekaj svojega orodja, kar nam je še manjkalo, so šli domov iskat kompaski. Število čopičev se je med barvanjem povečalo za 50 %. Za naslednji tak dogodek – mislim, da se tudi udeleženci tega dogodka strinjajo, da je treba kaj takega še kdaj ponoviti – bo lažje oceniti potrebe po orodju in materialu. V dnevniku sem naštel 25 ekip. In s svojim podpisom (v lasten dnevnik se mi nikakor ne uspe podpisati že na dogodku) zaokrožil številko na končnih 26. Upam, da nas bo na naslednji akciji vsaj toliko.