Mega Slovaška

Letošnji september je v naši bližini napovedoval kar dva mega dogodka: Slovak GeoAwards 2016 v slovaškem kraju Čunovo tik ob meji z Madžarsko in Avstrijo in Geocoinfest Europe 2016 v nemškem Berchtesgadnu tik ob meji z Avstrijo. Odločitev, katerega dogodka bi se lahko udeležil, vsaj zame ni bila pretežka, saj sem imel v času nemškega dogodka neodložljive obveznosti in ni mi preostalo drugega, kot da usmerim svoje misli in načrte na slovaški dogodek. Kljub povpraševanju nekega hudega interesa med ostalimi geolovci ni bilo in skoraj bi vse skupaj padlo v vodo. Dokončna odločitev o udeležbi je tako padla šele dva dni pred odhodom, ko sta mi soudeležbo potrdila dr.Gumpi in Gamsek, ki sta bila v naslednjih dneh moja sotrpina.

Ker se je prvi dogodek Night GAme (Nočna igra) začel že v petek zvečer (za našo skupino, v kateri so bile tudi nekatere mariborske ekipe, pravzaprav šele v soboto ob 0:30), smo na pot krenili že okoli poldneva. Pa ne zato, ker bi pot iz Ljubljane do Čunovega trajala tako dolgo, ampak ker bi bil greh, če si ne bi vzeli nekaj postankov za raziskovanje lokanih znamenitosti ob poti. Omembe vrednih znamenitosti sicer nismo videli, smo pa pri iskanju zakladov iz serije Cor (Srce) pri kraju Wolfau doživeli pravo dogodivščino, primerljivo z Danijelovimi. Serijo smo po obetavnem začetku končali popikani od brencljev in komarjev, z blatnimi nogami do kolen, jaz celo v nogavicah (po opravljeni seriji so romale naravnost v smetnjak) in s supergami v rokah. Ampak o detajlih in epilogu ob drugi priložnosti.

Na Slovaško smo vstopili le kakšni dve uri pred iztekom dneva in ker sva z Gamskom »lovila« štiri različne države v enem dnevu, smo se takoj usmerili proti slovaško-madžarski meji, kjer smo pri nekdanjem, danes zapuščenem madžarskem mejnem prehodu poiskali Lost Place – Border. Tako smo na nočni dogodek prispeli ravno dovolj zgodaj, da smo se pred začetkom še malo okrepčali in počakali na mariborske ekipe, saj smo bili, kot sem že omenil, v isti skupini za nočni dogodek.

Nočni dogodek je bil dogodek z veliko začetnico. Za namen tega dogodka so nas organizatorji že predhodno razdelili v skupine po 20 ljudi in za nas pripravili Wherigo, ki nas je krožno vodil od točke do točke. Na vsaki točki smo morali najti štiri namige, s katerimi smo prišli do gesla za naslednjo točko.

Zaradi nočnega dogodka so bile točke primerno »strašljive« in so v mnogih pogledih spominjale na noč čarovnic. Za odlično idejo je bil potreben pravi teamwork pri iskanju gesel, ob vpisu v dnevnik pa je organizator vsakega udeleženeca nagradil z lično narejenim woodcoinom (lesenim kovancem). Ker je bila ura pozna, smo se razšli, da pred naporno soboto ujamemo še nekaj uric spanca.

Soboto smo že ob prvem svitu začeli »delovno« z iskanjem izgubljenega ampera, ki smo ga uspešno našli na poti do bližnjega CITO dogodka. Potekal je pri simpatičnem dvojnem jezeru, imenovanem Čunovské jazerá.

S pobiranjem smeti se nismo kaj dosti namučili, saj je bila okolica jezer praktično brez smeti, zato smo čistilno akcijo združili z iskanjem nekaterih skritih kotičkov, do katerih so nas pripeljali bližnji zakladi. Še posebej zanimiv se nam je zdel bližnji zemeljski zaklad, ki opisuje nastanek teh jezer.

Čiščenje smo pustili za sabo in se odpravili na osrednji del našega pohajkovanja po Slovaški – mega dogodek Slovak GeoAwards 2016. Ker je bil dogodek primarno namenjen podelitvi nagrad za največje dosežke v slovaškem geolovu, tekom dneva, sploh pa zgodaj zjutraj, ni bilo pričakovati gneče. Mi smo to izkoristili za iskanje in reševanje ugank, zastavljenih v lab zakladih, medtem ko so drugi udeleženci to izkoristili za zgodnji prihod v čakalno vrsto za različne aktivnosti v okviru dogodka. Aktivnosti je bilo kar nekaj, vendar smo imeli po najdbi tamkajšnjih lab zakladov drugačne načrte.

Zajahali smo kolesa in se po kolesarski stezi odpeljali v smer Bratislave novim geolovskim podvigom naproti. Lotili smo se serije z imenom Hrádzová Zvodidlová Séria (HZS), kar bi v preprostem prevodu pomenilo Serija odbojna ograja na jezu. Ime pove vse: petlingi na odbojni ograji, na vsakih 200-300 metrov, večina zakladov pa je imela težavnost 1/1.

Bolj psihično kot fizično izmučenost po taki seriji smo zaključili ob osvežilnem napitku na eni izmed mnogih postojank ob kolesarski stezi, za katerega je bila cena taka, da smo morali dvakrat pogledati, ali je bil račun izdan za vsakega posebej ali za vse skupaj; 1,30 EUR za pivo v gostilni res ni veliko.

V načrtu smo imeli še eno serijo, preden pa smo jo začeli, smo se odločili poiskali še nekaj drugih zakladov, med njimi tudi že izračunane uganke, izmed katerih smo bili najbolj navdušeni nad iskanjem Ludolphinovega števila, predvsem nad izvedbo na terenu.

Naše geo-kolesarjenje smo nadaljevali z zanimivo serijo Borderline. Že ime nam pove, da bomo kolesarili ob meji, tokrat ob avstrijsko-slovaški, po nekdanji servisni cesti, ki je potekala tik ob t.i. Železni zavesi. Na nekoč eno najbolj zastraženih meja v Evropi danes spominjajo le še redke zarjavele table in nekaj eksponatov, ki improvizirajo nekdanje mejne prehode. Kako je bilo tu 50 let nazaj si ne morem predstavljati. Najbž ni bilo lahko, danes pa na trenutke sploh ne veš, v kateri državi si. Serija se začne tam, kjer smo jo mi končali: na mestu, kjer meja med Avstrijo in Slovaško prestopi na sredino Donave. Z zaključkom te serije smo svoja kolesa usmerili nazaj proti mega dogodku, na podelitev nagrad in zaključek večera.

Na prizorišče dogodka smo prispeli tik pred vrhuncem večera. Preživeli smo ga ob osvežilnih pijačah in v družbi hrvaških geolovcev, med njimi tudi hrvaškega recenzenta GEO Sove, za kratek čas pa sta se nam pridružila tudi slovaška recenzenta Geolens in FitReviewer. Zanimivo je dejstvo, da so vsi trije recenzenti že objavljali zaklade v Sloveniji.

Preostanek večera je potekal v znamenju podeljevanja nagrad za naj … Ja, bilo je veliko kategorij, veliko preveč, da bi jih lahko vse naštel. Čas je hitro minil in kot bi mignil je bil mega dogodek v sklepni fazi, v kateri so nam organizatorji razvetlili nebo s petminutnim ognjemetom in na spektakularen način zaključili dogodek.

Seveda se je večina udeležencev kmalu zatem razšla, pa tudi mi nismo kaj dosti zaostajali za njimi. Naslednji dan nas je čakala vrnitev nazaj v Slovenijo in želeli smo ujeti vsaj nekaj ur prepotrebnega spanca.

Zadnji dan je bil primarno namenjen vračanju nazaj v Slovenijo in tudi ta dan v primerjavi s prejšnjim ni bil nikakšna izjema glede zgodnjega vstajanja. Prizorišče mega eventa je bilo kot opustošeno in je imelo bolj malo skupnega s prejšnjim dnevom. Je bila pa odsotnost gneče dobrodošla za mirno rešitev večstopenjskega zaklada s pomenljivo katico UpMCh // IfSQ (kratica za Institute for Stupid Question). Če smo se najprej spraševali čemu tako ime, pa smo imeli ob najdbi kar nekaj “neumnih” vprašanj. Kakorkoli, nadaljevanje poti je bilo v znamenju spoznavanja takih in drugačnih zanimivosti ob naši začrtani poti, nekaj smo jih obiskali še na Slovaškem, večino pa v Avstriji, daljši postanek smo imeli le v Eisenstadtu.

Morda velja omeniti, da smo našli tudi izstopajoč primer zaklada na avtocestnem počivališču, saj je na počivališču pravi rimski grob. Zaklad, ki po velikosti vsebnika, opisu in prikazanem zagotovo ne spada v kategorijo t.i. avtocestnih krnekijev. Pa le niso vsi isti.

Po prihodu v Ljubljano je ob osvežilni pijači potekalo zbiranje vtisov iztekajočega se vikenda in usmerjanje misli na giga dogodek v Moraviji, ki bo naslednje leto. Ampak to je že druga zgodba.