Modro stikalo

Saj veste, kako je to videti, kajneda? Geolovec, bolj ali manj izgubljen v gozdu, tava od ene bukve do druge in se ob tem jezi čez sebe, mali aparat v svoji roki, satelite na nebu. Ki ga po njegovem prepričanju čisto brez potrebe sprehajajo nekaj metrov levo in nekaj desno. Tako se območje, ki ga mora preiskati za najdbo tako želene škatlice seveda močno povečuje. Toda ob jezi zaradi natančnosti se ne zaveda, da je bila pot do tega, da sedaj lahko skuša določiti točko v naravi s pomočjo satelitov nad njim, kar dolga. Predvsem do trenutka, ko res lahko tudi običajni civilisti trdimo, da uporabljamo nekaj milijard dolarjev vredno vojaško opremo za najdbo lock&lock škatlice v gozdu.Sistem določanja točke na površini zemlje (The Global Positioning System ali GPS) je seveda začela razvijati ameriška vojska. Vzpostavitev sistema se je začela leta 1973 in postala s takrat 24 sateliti popolno delujoča 22 let kasneje. Namen je bil v časih hladne vojne dokaj jasen. Vzpostaviti sistem, ki bo balističnim raketam, izstreljenim iz podmornic, omogočil natančno vodenje do točno določene točke na zemeljskem površju. Na srečo do vojne, kjer bi delovanje v celoti preizkusili v živo, ni prišlo. In dejansko nas igračke ameriških generalov seveda ne zanimajo. Bolj nas zanima to, kako je prišlo do uporabe v civilne namene. Kot že večkrat v zgodovini človeštva je bila za to dejansko kriva tragedija.

1. septembra 1983 je korejsko letalo Boing 747 (Korean Air Lines let 007 – KAL 007) z 269 potniki in člani posadke na krovu letelo iz New Yorka čez Anchorage v Seoul. Letalo je iz neznanega razloga zašlo iz predvidene poti in se tako znašlo v strogo zaprtem sovjetskem zračnem prostoru. Tam ga je v bližini otoka Moneron sestrelilo sovjetsko letalo Sukhoi Su 15. Posledica te tragedije je bila, da je takratni predsednik ZDA Ronald Reagan z dekretom odredil, da se GPS, ko bo zadosti razvit, lahko uporablja tudi v civilne namene in se šteje za javno dobro.

Prvi satelit je bil izstreljen v orbito leta 1989 in 24ti leta 1994. Kot rečeno, je sistem postal polno delujoč leto kasneje. Toda signal je ostal v osnovi rezerviran za vojaško uporabo. Za civilno uporabo je bil ta moten, govorimo o Selective Availability (SA) po kateri je bila natančnost določanja točke na zemeljskem površju do 100 metrov. Kaj to pomeni iz današnjega vidika, ko se zanesemo na navigacijo in njeno natančnost marsikje, si kar težko predstavljamo. Po številnih pritiskih, ki so se vrstili od leta 1990 z različnih strani, predvsem pa s strani FAA (Federal Aviation Administration), je predsednik Bill Clinton odredil, da se motenje signala nastavi na nič. To ni bilo predvideno takoj, temveč naj bi do tega prišlo postopno do leta 2006. Vendar je bilo motenje odpravljeno dejansko že opolnoči prvega maja 2000, saj je vojska do takrat že razvila sistem, ki jim omogoča, da onemogočijo uporabo GPS sistema sovražnim silam zgolj na kriznem območju, brez vpliva na uporabo sistema drugje po svetu.

In takrat se je seveda začela igra, katero danes igra milijone ljudi po celem svetu. Le tri dni po odpravi motenja je bil namreč na lokaciji N 45° 17.460 W 122° 24.800 v bližini Beavercreeka, ZDA, skrit prvi zaklad s strani računalniškega svetovalca Dave Ulmerja, v treh dneh je bil FTF oddan. Navdušenje je že takrat nedvomno pokazalo, da ima igra, ki jo vedno znova lahko igramo na prostem in s tem preskočimo v mladostne sanje o gusarjih in njihovih zakladih, polnih zlatnine in dragih kamnov, zelo velik potencial. Petnajst let kasneje vsi vemo, da je temu res tako.

Modro stikalo? Seveda ne. Ali pač? Odvisno od tega, ali verjamete, da strežnike podjetja Groundspeak res poganjajo hrčki 😀