Namig za izlet – Ajdna

Preteklost je kot debela knjiga iz katere se učimo za naše dni in hkrati vanjo dopisujemo nauke za potomce. Toda zapisi iz knjige so ob bičanju sil narave in na prepišnem času zgodovine dostikrat zabrisani, celo izgubljeni. Takšna mesta ljudski glas kmalu spet napolni. Spletejo se legende in pred nami zrastejo silni Ajdi, ki so nekoč vladali tem krajem. Predvsem pa jasno zasije obraz čarne lepotice – Ajdovske deklice. Dejstvo je, da so Ajdi na naših tleh res nekoč živeli, bili so prebivalci rimskega imperija in zato dokaj omikani, krščansko verujoči. Ko pa je v petem in šestem stoletju našega štetja rimski imperij začel razpadati, so med staroselce zasekala kot meč številna divja, barbarska plemena, ki so vdirala in plenila po do tedaj mirnih dolinah. Goti, Huni, Langobardi in kasneje še nebodigatreba Slovani, so pognali Ajde v beg. Nekateri so povezali cule in pobegnili v tuje kraje, drugi so mir našli na skritih varnih lokacijah, kjer so imeli dogajanje v dolini vedno na očeh.

Ajdna

Ajdna je torej kar pravšnja. Visoka vzpetina nad Savsko dolino je bila neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico. Kako so se sukale usode zadnjih naseljencev, ne vemo. Pa saj tudi ni važno. Je pa skoraj zagotovo res, da so se zadnji naseljenci pomešali med slovanska plemena, ki so poselila izropane doline. Zato se nekaj njihove krvi pretaka tudi po naših žilah. In ko bomo sedeli na tem čudovitem razgledniku, tam ob ostankih preteklosti, si bomo lahko v mislih risali podobe visokoraslih orjakov. Zidovi pred nami bodo oživeli, zaslišali bomo govor, tuj, a vseeno tako domač. Nekje zadaj se bo slišal vrisk otrok, pomešan z blejanjem ovc in prasketanjem ognja. Tedaj se bomo zavedli, da smo…doma.

Najhitrejši vzpon na Ajdno je iz vasi Potoki pri Žirovnici. Vas je stisnjena pod pobočje, zato prostora za parkiranje ni prav veliko. Pa se kakšen parobek, kamor prislonimo avto, že najde. A ne puščajmo ga tako, da bo komu v napoto. Iz vasi je treba le še zastaviti korak. Pot je včasih v boljšem, drugič nekoliko slabšem stanju, označena pa, če v zadnjem času tja ni zaneslo nadobudnih markacistov, bolj na približno. Pa vendarle se bomo težko izgubili, končno smo geolovci. Kakorkoli, opis poti je na znani strani, pripet tudi maloprej. Lahko pa gremo na vrh tudi iz druge strani, recimo od Valvasorjevega doma, to je naša odločitev. Na vsak način pridemo prav. A previdno, z zadnje strani se lahko na sedelcu pod Malo Ajdno vzpnemo s pomočjo jeklenic naravnost navzgor. Za tiste z izkušnjami in znanjem, vsekakor pa brez vrtoglavice, nobenih težav. Vsi ostali pa raje zavijte desno in se spuščajte ob skali do združitve s potjo iz Potokov.

Ko pridemo pod vrh, si seveda dobro poglejmo najdišče. Je vredno obiska, tudi tega, da posedimo in se vsaj v mislih malo potopimo v preteklost. Postojmo ob zidovih, pojasnilne table ob vhodu v cerkev razkrijejo, kako so potekala arheološka dela in kako je bila naselbina videti nekoč. Vsekakor čas za postanek. Za cerkvijo se potem napotimo prav do vrha, čudovitega razgledišča. Takšnega bomo le težko našli kje drugje, saj je vrh kot izpostavljen balkon visoko nad Savo. Zato si je že treba vzeti čas in v miru užiti to podobo raja pod seboj. Gornjesavska dolina leži tu pod nami, Mežaklja nad Jesenicami in veriga Julijcev za njo, obujajo spomine in vabijo. Preden pa gremo … nazaj ali naprej, pa le ne pozabimo na zaklad. Že več kot 15 let vabi in zbira podpise geolovcev, ki se vzpnejo do tega čudovitega kotička naše domovine.