Namig za izlet – Boč

Kakšno presenečenje! Pa človek misli, da že vse ve. Osamelec, kot bi lahko rekli »sredi ničesar« je dejansko del Karavank. Vsaj tako berem ob pripravi tega prispevka. Ja, čisto zares. Štajerski Triglav, kot pravijo Boču domačini, je najbolj znan vrh južnega izrastka Karavank. Dejansko je med zadnjimi vrhovi v Karavankah preden le te preidejo prek Donačke gore in Maclja v Panonsko nižino. Boč ima dva približno enako visoka vrhova, ki sta med seboj oddaljena le pet minut hoje. Na enem so oddajniki in vojska, v zadnjem času v precej manjšem obsegu, tako, da je dostop skorajda nanj dovoljen. Na drugem za planince dostopnem vrhu pa 20m visok razgledni stolp s katerega se nam odpre lep razgled po večjem delu vzhodne Slovenije. Območje celotnega Boča je zelo poraščeno in je zavarovano kot krajinski park. V bližini planinskega doma je rastišče zelo redke, zaščitene velikonočnice (Pulsatille grandis).

Kako na Boč? Poti je seveda veliko, kje bomo šli, je čisto naša stvar. Običajno se ljudje nanj zapodijo iz Poljčan, od koder je dobra ura in pol hoje. Lahko pa gremo tudi iz katerekoli druge smeri, recimo Rogaške Slatine, mimo Grilove kapele. Tudi ta pot je zanimiva, seveda pa glede na razdaljo precej daljša. In če smo bolj adrenalinski tip, lahko nad domom pod Bočem najdemo celo pravcato zavarovano plezalno pot ali ferato v pogovornem jeziku. Ni pretirano visoka, srednje težavnosti, pa vendarle lepa popestritev poti. Tisti manj adrenalinski bodo še vedno lahko vrtoglavo višino in s tem povezane lepe razglede, kot že rečeno, uživali z razglednega stolpa, na katerega vodi kar nekaj stopnic.

In zakladi? Saj bi jih našteval, pa jih je tu okoli enostavno preveč. Okoli in okoli Boča je speljan pravi trail, obhodnica bi ga skorajda lahko poimenovali. Čez vinske gorice na Boč je pot, ki nas bo peljala vse naokoli, na vrh bomo morali po drugih poteh, sledeč drugim zakladom. Tudi teh je na Boču več, ravno tako tvorijo lep šopek z dodanim bonusom. Kot se spodobi pa imata svoj zaklad tudi vrh in pa že omenjena velikonočnica. Če bomo hoteli obiti vse omenjene, bo zanesljivo en dan premalo. Razen če smo divji gorski tekači s postavljanjem rekordov. Toda v tem primeru bomo zamudili veliko. Lepih razgledov, zanimivih počitkov, prijetnih srečanj. Predvsem pa hitenje velikokrat doseže, da nekako prehitimo sami sebe. In na koncu ugotovimo, da smo na zastavljeni cilj prišli nekako prazni. Zato le počasi, z občutkom in predvsem veliko mero užitka. Pa seveda … srečno!