Namig za izlet: dolina Grdoselskega potoka

Včasih ni nič narobe, če pogledamo čez planke. Pa ni treba prav daleč. Že dober streljaj od domače meje, tam na sredi Istrskega polotoka bomo našli pravi zaklad. Naravno čudo, ki ima po drugi strani res nenavadno ime. Grdo selo je dalo ime potoku, ki na svoji poti pada preko skalnih pregrad, poraščenih z mahom, se vrtinči v kamnitih loncih in nas pušča odprtih ust. Naša dobra prijateljica vontere je na potoku postavila niz zakladov, s katerimi je obeležila naravne in kulturne posebnosti območja. Ker je območje tudi geološko več kot zanimivo, je seveda jasno, da bodo na svoj račun prišli tukaj tudi ljubitelji zemeljskih zakladov. Njihov opis nam bo razkril marsikatero skrivnost geoloških posebnosti, ki jih bomo videli ob poti. Vprašanja pa bodo od nas zahtevala, da prebrano raziščemo še na samem mestu, torej v naravi. In pozor. Kakšno izmed vprašanj bo morebiti zahtevalo celo uporabo “posebne” opreme (npr. Vrtložni lonci na Grdoselskom potoku). Zato se z zahtevanim seznanimo že pred odhodom in ustrezno pripravimo. Pa tudi slike, ki bodo razkrile mesto meritve, imejmo s seboj.

Kako priti do izhodišča, kako začeti? Saj ni veliko razlagati. Končno smo geolovci, znamo uporabljati navigacijo. Sam sem dolino obiskal oblačno nedeljo v družbi Krossnika in Kinčoropija. Peljali smo proti Reki, zavili proti Puli, pod Učko nadaljevali do prvega izvoza za Pazin, zavili do Zarečja in nadaljevali proti Grdemu Selu. Tam smo nasproti cerkve parkirali in se napotili proti prvemu slapu, pod mostom. To je bilo izhodišče, kateremu smo sledili po soteski mimo izvira Malenice do slapov, ki preko sadrastih pragov padajo v globino. Mesto, ki kar zahteva postanek in čas za meditacijo. Nadaljevanje je precej bolj divje, čeprav je steza praviloma lepa in se ji da slediti brez težav. Toda hodimo vendarle po pravem pragozdu. Je zato kaj čudnega, da je včasih nad dolino kraljeval Zelengrad? Mimo njegovih ostankov se znova spustimo do potoka, kjer nas presenetijo slapovi, slapiči in lonci, ki jih je v skalo izdolbla voda. Res? In kar sama? To boste morali pa ugotoviti sami, saj so vprašanja zastavljena pri zakladu, ki govori o tej geološki posebnosti. Ko pridemo do sotočja dveh potokov, se moramo odločiti kam naprej.

Mi smo najprej zavili do Trolov, nato pa po vrnitvi do sotočja nadaljevali proti manjši, toda zanimivi pečini. Ker nismo vedeli, kako je z nadaljevanjem poti ob potoku, svet pa je bil vedno bolj zaraščen, smo prečkali potok in se naravnost navzgor skozi dokaj lahko prehoden svet vzpeli do ceste. To smo zapustili na mestu, od koder nas je kolovoz pripeljal do dveh novih slapov in izvira v kraški jami. Čakal nas je vzpon nazaj do ceste in nadaljevanje poti proti Velikemu slapu Butonige. Ko smo na desni strani ceste zagledali debelo zeleno vrv, ki preprečuje neprevidnim padec v globino, smo nekoliko bolj desno našli stezico, ki nas je pripeljala do vznožja sten. Pogled na slap je bil lep, odločili smo se, da do malega slapu nadaljujemo kar pod steno in spodmoli. Težav ni bilo, čudenja nenavadnim geološkim posebnostim pa kar nekaj. Vzpon nad steno ni bil težak, preskočili smo potok, ki napaja mali slap in nadaljevali po markirani poti proti izhodišču. Za celotno pot smo z iskanjem zakladov potrebovali tri ure. Seveda pa si lahko pot podaljšata, posedite ob vodi, namočite noge, poslušate šumenje in končno izkoristite dan v polnosti. Ko pa se boste že vračali, ne pozabite obiskati še zanimivega slapu, dejansko ob poti. Zarečki krov je res vreden obiska. Pa srečno!