Namig za izlet: Golte in tam okoli

Bilo je pred leti, ko bi prvič lahko pokukal na ta planotasti svet, visoko nad Mozirjem. Belina se je kopala v soncu, dekleta so imela nasmeh od ušesa do ušesa. Sam pa sem sedel v zatohli pisarni ob nenapovedani službeni obveznosti. Tako sem na obisk moral še malo počakati. In po svoje je kar prav tako. Kajti čakanje običajno veča željo, budi hrepenenje. Ko je Picassoman objavil tam gori serijo tradicionalnih zakladov je bil to seveda zadosten izziv, da smo se kar družinsko odpravili v iskalno akcijo. Začeli smo pri Alpskem vrtu in nato zgolj sledili številkam. Težav ni bilo, le pot smo si podaljšali. Ko smo ugotovili, da je Smrekovec prav blizu, smo šli seveda še na ta ugasli vulkan. Mladost je sicer, že ker se to v njenih letih spodobi, nergala, toda prepričan sem, da smo bili zadovoljni vsi. Ko smo zvečer utrujeni, tam v bližini Alpskega vrta, popadali v posteljo. Se zazibali v spanec in ob tem sanjali o tem, da na zelene trate, med nje pomešane rožice, skale, drevesa, krave, znova pridemo.

In kot bi nekdo tam daleč, v Savinjskem koncu, slišal tiho zaobljubo. Pojavila se je nova serija, ki je med sedaj že prav nasmejane smeškote nakapljala modre vprašajčke. Nekaj časa je trajalo, da so bile uganke rešene. Saj ne, da bi bile tako težke, le čas si je bilo treba vzeti. Prost vikend, jutro na znanem kraju, usmerjanje prijatelja, ki mu ni težko iz skrivališča potegniti zaklad z najvišjo težavnostjo, ceste do Alpskega vrta pa ni tako zlahka našel. Oblačno nebo, a solidna napoved, zakaj bi se torej obirali. Šli smo od točke do točke, vmes pogledali še kakšno, ki smo jo našli pred časom. Zgolj zato, da smo videli, da je z njo vse v redu. Malo za Boskovcem smo prišli do križišča. Tudi naših poti. Prijatelj in njegovi so odpeketali po planotastem svetu naprej. Midva pa sva jo mahnila po znani poti proti Smrekovcu. Da vidiva, če je vulkan res še ugasel. Ker njegovega bruhanja ognja in žvepla si res nisva želela.

Pa ni bilo nič. Edini dim se je valil iz ogromnega dimnika nekje daleč spodaj v dolini. Prava vročina je ostala na nebu, sonce je sijalo. Nadaljevala sva po poti, na razglednem, širokem slemenu, pogledi so uhajali. Po  poti pod Kernesom sva prišla do Komna. Na njem je možno slišati zgodbe iz preteklosti, le prisluhniti jim je treba. Spust na sedlo, vzpon, kar malo po svoje, naravnost, po komaj vidni stezici, do razglednega stolpa na Velikem Travniku. In nato nadaljevanje do koče, spoznavanje s kravami, ki so skrile zaklad tako, da ga je bilo res težko najti. Pot nazaj je bila znana. Toda srečanja na njej so bila nova, nadvse zanimiva, prijetna, nasmeh je še dolgo ostajal na obrazu. Večer je že položil svojo nežno roko na deželo, ko sva še zaokrožila, znova na Golteh, mimo Starih stanov in zgornje postaje nihalke nazaj do Alpskega vrta. Ta je spal, tišina je bila vse naokoli. Še en dan se je iztekel. Naslednji je že obetal nove pustolovščine. Golte padajo navzdol strmo, v prepade. Tirske peči. Toda to je že druga zgodba …