Namig za izlet – Kokoš

Približuje se velika noč, povezana seveda (tudi) s pirhi. Pisanimi jajci, običajno kokošjimi, ki so v veliko veselje tako mladim kot starim. Uživamo ob ustvarjanju, z njimi povezanimi igrami (vsaj tastari se jih še spomnimo) in potem, ko jih skupaj z drugimi velikonočnimi dobrotami (potica, hren, šunka, prata) pojemo. Ob jajcih se vedno postavi tudi tako znano vprašanje, kaj je bilo prej. Nanj je marsikateri filozof dal svoj pogled, pravi odgovor pa si mora najti vsak sam. Pa recimo, da je bila prvo kokoš, saj brez nje jajca ne bi bilo. In se v pravem velikonočnem vzdušju nanjo povzpnimo. Kajti Kokoš je tudi zanimiv hrib, prav na meji med Slovenijo in Italijo, na robu kraškega sveta. Ki je s svojim napisom (naj namignem – TITO) jezil Tržačane in njihovo zaledje, podobno kot Goričane Sabotin. Ali je to neko kljubovanje, mogoče ohranjanje tradicije, primorska trma, napisa še vedno vztrajata. Tudi ko ju kdo razmeče, nenavadne sile postavijo vsak kamen nazaj na mesto, ki mu gre. S Kokoši ali vsaj sosednje Velike Groblje se vidi daleč po Krasu, če pogledamo v pravo smer pa zagledamo tudi morje. Torej več kot dober razlog za obisk v teh časih, med zimo in poletjem. V času pomladi, ljubezni, novega brstenja, prvih rož.

Tito

Kako na Kokoš? Več kot enostavno. Kot na vsak hrib gremo lahko prav iz vsake smeri. Toda mogoče bo še najbolje, če si za izhodišče vzamemo Lokve ali pa streljaj oddaljen mejni prehod Lipica. Predvsem slednji nam omogoča hiter vzpon, peš ali s kolesom. Ravno tako ob izbiri strme poti za vzpon korakamo mimo prej omenjenega napisa. In mogoče dodamo še sami, če je v nas vsaj kapljica primorske krvi, en bel kamen k drugim. Saj ne, da bi hoteli s tem koga jeziti. Zgolj tako, za tradicijo in spomin na čase (nekateri lahko to še rečemo) naše mladosti. Malo pred kočo lahko zavijemo še na že omenjeno Veliko Grobljo, se od tam vrnemo do najvišje točke, kjer stoji tudi koča, navzdol pa gremo po položni poti, torej makadamski cesti. Za vzpon bomo ob obisku razgledišča v sosednji Italiji potrebovali eno uro, za spust verjetno kakšno minuto manj. Odvisno koliko imamo kondicije, koliko hočemo ob hoji videti, doživeti, koliko se bomo zamudili pri iskanju tega ali onega zaklada. Teh je na Kokoši tudi nekaj, kot zagnani geolovci se bomo v njihove vpisne knjižice hoteli vpisati, kajneda. Na sami Kokoši je en zaklad, eden je na sosednji Veliki Groblji. Lahko pa nadaljujemo s sprehodom s Kokoši še malo naprej in obiščemo Veliko Gradišče. Kakor želimo. Oziroma kolikor je volje, moči, navdušenja …

Pogled od Tita (strma pot) proti Italiji

Na Kokoši

Pogled s Kokoši

Ker morebiti nismo ravno domačini, se bomo do Krasa morali še pripeljati. Kar pomeni, da nam zna biti Kokoš premalo in bomo hoteli raziskati še kaj naokoli. Če smo navdušeni geolovci pa najti tudi kakšen zaklad. Zato ni odveč omeniti, da je prav blizu Lipica, tudi Lokve so vredne obiska. Zaradi svojih gostiln, vojaškega muzeja, kraškega zraka, prijaznih ljudi. Da o Sežani in Živem muzeju Krasa sploh ne govorimo. Pohajkovanje od enega do drugega kraškega pojava, raziskovanje prave naravne forma vive, naravnih oken, vrtač, kamnitih gob je super tako za otroke kot odrasle. Da je tam tudi nekaj zakladov je seveda jasno. Katerih, pa naj odkrije vsak sam. Na računalniku, svojem pametnem telefonu, namenski navigacijski napravi. Zakladi so vseh vrst, tradicionalni, večstopenjski in tudi … nič čudnega seveda … zemeljski. Kajti na Krasu brez geoloških posebnosti enostavno ne gre. Da bomo nad zakladi, skritimi tudi s strani izkušenih geolovcev, navdušeni, prav tako. Kaj je treba še reči drugega, kot zgolj … poiščite dan, ko se vam ne bo nikamor mudilo, ko bo vreme sončno, ko bo burja pihala z ravno pravo močjo. In se podajte na Kras. Doživite ga z vsemi svojimi čutili, sami ali z bližnjimi okoli sebe. Navdušeni boste. In to navdušenje boste prenašali tudi naprej. Zagotovo.