Namig za izlet – Planinsko polje

Planinsko polje je 5 km dolgo in okrog 2,5 km široko kraško polje. Je najnižje ležeče polje v Notranjskem podolju. Ima več kot 10 km² veliko ravno dno, ki leži na nadmorski višini okrog 450 m. Kotanjo na jugu zapirata griča Stari grad (703 m) in Kali (574 m), na zahodu čudoviti razglednik Planinska gora (924 m), na nasprotni strani pa nizke vzpetine ločijo polje od Logaškega polja. Na severni strani se dvigajo neizrazite vzpetine Lanskega vrha. Planinsko polje je poplavljeno večkrat na leto. Za preprečevanje poplav so na več mestih spremenili potek struge Unice, ob robu polja očistili, razširili in obzidali veliko požiralnikov. Največ del je bilo opravljenih pod vodstvom Viljema Puticka, po katerem so tudi poimenovali tako imenovane Putickove štirne. Gre za vodnjakoma podobna katavotrona, ki sta bila na severu polja zgrajena leta 1889, da bi hitreje odvajala vodo s Planinskega polja. Zamisel o akumulaciji vode na polju za hidroelektrarno pa (na srečo) ni bila nikoli uresničena.

Planinsko polje z vršički, ki ga obkrožajo, je vsekakor zanimivo za obisk v vseh letnih časih. Le ko je polje poplavljeno, bo najbolje izbrati cilj, ki je vsaj nekoliko dvignjen. Hm, toda kje začeti? Mogoče bo najbolje, da avtomobil pustimo pri gradu Hošperk (Haasberg), kjer lahko prav hitro najdemo prvi zaklad. Od gradu se sprehodimo do bližnje jame Škratovke, prav lahko pa potegnemo naš sprehod še do nekaj minut oddaljenih Malnov, kjer so nekoč mlini in žage, ki jih je poganjala Malenščica, dajali kruh kar nekaj domačinom. Od Malnov bi se res lahko vrnili po isti poti, a zakaj? Raje nekje na pol poti do izhodišča zavijmo v breg in se po gozdni cesti vzpnimo do Unške koliševe, tam nekje do 125 m globoke udornice, ki je nastala s podrtjem stropa v veliki podzemni dvorani reke Rak. Jamo večinoma obdajajo strma pobočja in ostenja, tako da je dostop do dna udornice na nekaj mestih nevaren za zdrs. Bolj zanimivo je raziskati podzemne rove, zgrajene v času med obema svetovnima norijama, a zato bomo potrebovali dobro svetilko. Seveda so kot krtje skozi skalo rili Italijani, kateri je ta del Slovenije pripadel na podlagi Versajske mirovne pogodbe. Od Unške koliševke pojdimo proti severu in se na označenem mestu odcepimo na Stari grad, lepo razgledišče proti Planini in Planinski gori. To je tudi najvišje točka našega kroga. Ko se vrnemo nazaj na razpotje, zavijmo desno in se po makadamski poti vrnimo na izhodišče. Lep krog je za nami, čisto zadosti za samostojen izlet. Če pa imamo še moči …

Mimo Planine gremo lahko peš, s kolesom ali avtom. Vsak se bo odločil tako, kot se mu bo zdelo najbolj prav. Pri krajevnem pokopališču zavijmo proti Lazam, tam pa, potem ko obiščemo Jamo Mačkovico, proti Jakovici. Izberimo zgornjo pot, od katere se odcepi prijetna stezica do nekaj (višinskih) metrov višjega travnika in novega razglednega stolpa. Res se splača povzpeti nanj. Ne le zaradi zaklada, predvsem zaradi razgleda. Ko se znova spustimo na cesto, nadaljujemo po njej, po postanku pri mali cerkvici pod precej večjim svetim Mihaelom pa nas na drugi strani Unice čakajo verjetno ene večjih zanimivosti tokratnega kroga. Putikove štirne smo omenili že na začetku. Tu jih bomo, pod visokimi stenami, tudi našli. In kaj sedaj? Lahko gremo nazaj proti izhodišču, kjerkoli že ga imamo. Lahko pa kraški svet raziskujemo naprej, gremo do Skednene jame, mogoče se, a le če imamo ustrezno opremo, znanje ali izkušenega spremljevalca, spustimo v Najdeno jamo (teren 5!). Lahko pa zgolj po kolovozih ob izbiri pravih odcepov stopamo naprej, upajoč, da bomo prav mi našli zaklad v Kališah. Kakorkoli. Na koncu se vrnemo v Planino, kjer lahko obiščemo še Mali grad in Planinsko jamo, ali pa se na Planinsko polje ozremo že s poti proti Logatcu. Seveda pa je nad Planino še nekaj zanimivih ciljev, s prav skrivnostnimi zakladi. A o tem kdaj drugič …