Petindvajset ur v življenju geonorca

Odkar se ukvarjam z geolovom, mi na službenih poteh ni več dolgčas. Večeri, ki sem jih nekoč prebil v hotelu med ropanjem mini bara, so zdaj veliko bolj zanimivi. Včasih so najdbe priložnostne, včasih pa si izdelam natančen načrt. Tako sem se neko popoldne prost obveznosti znova znašel na kopenhagenskem letališču Kastrup. Geocacher on a mission.

17.10 Dilema v hotel ali na Švedsko po zaklade se razreši v trenutku. Kdo bi izgubljal čas s prijavo v hotelu, če švedski spominek vabi z one strani Øresundske ožine. Dvajset minut vožnje z vlakom prihrani nekaj ur plavanja. Za vstop na peron, kjer stoji vlak za Malmö, je treba pokazati osebni dokument. Schengen? Kakšen Schengen? Znamenja našega časa …

17.40 Pred postajo v Malmöju se obračam sem in tja, da ugotovim, kje je center in kje morje. Smeri ugotovim še preden GPS polovi satelite. Usmerim se naravnost proti najbližjemu zakladu.

17.45 Vrhunec dneva je le 150 m od postaje. Tehnološki zaklad Malmö C – STOPiT! je nekakšen poklon arkadnim igram iz 70. let prejšnjega stoletja. Najprej mi nič ni jasno in kar tako pritiskam na gumba, potem še enkrat preberem opis, spet pritiskam in v drugem poskusu dosežem rezultat, s katerim lahko odklenem ključavnico. Preprost in učinkovit zaklad. In tudi dovolj robusten za kar obljudeno lokacijo. Želim mu dolgo življenje.

18.05 Med potjo proti centru me kar potegne ob kanal, kjer je The canal. Zvito. In privito. A že videno. Sledi eno najbolj mučnih geolovskih opravil: zvijanje nano vpisnega listka. Značilnost teh listkov je, da jih je za podpis vedno treba odviti do konca. 😉 V skandinavskem mrazu je to prav posebna zabava.

18.15 Že od daleč mi je jasno, kje iskati Stortorget (The grand square), kamuflaža pa me vendarle preseneti. Dobre pol ure v mestu, pa že tri najdbe. Rasturam.

18.17 Lotim se multija Torgmöte. Izhodišče je sredi trga ob velikem spomeniku kralju Karlu X Gustavu. Njegov konj ima vsa štiri kopita pohlevno na tleh. Kralj bi si zaslužil bojevitejši prikaz, ker je bil ubit v neenakem boju s svojim zdravnikom. Tri tedne se je junaško upiral, potem pa je medicina 17. stoletja vendarle zmagala. 😉 Zaklad je še iz časov geolovskega viteštva, ko je bilo ubiranje bližnjic nekaj nepojmljivega, čeprav so koordinate končne točke očitne na prvi pogled. A se odločim, da bom z zakladom opravil tako, kot si je zamislil (takrat še) geolovsko naiven lastnik. ?

18.22 Druga točka multija me pripelje na bližnji Lilla torg (Mali trg), najbolj slikovit kraj v mestu. Orjaška svetilka me navduši tako kot večino mojih FB frendov. Ko ugotovim, da je naslednja točka kar daleč, se raje lotim Wherigo zaklada Gamla Väster v upanju, da bom med sprehodom po mestu ubil dve muhi na en mah (ne bom, a tega še ne vem). Bunkljev je preveč, zato The place to be in Malmö: Lilla torg pustim za kasneje.

18.40 Na polovici Wherigo naloge ugotovim, da sem na čisto drugem koncu mesta. Zaradi bližnjega tradija s 150+ favoriti se za hip povampirim, dokler ne ugotovim, da je T3. To ne bo hitra najdba. Grem naprej.

19.00 Končna točka Wherigo zaklada je v majhnem parku z dvema mizama za piknik. Seveda najprej iščem pod napačno mizo. Ko sem že tu … je kdo za piknik? Lakota je huda reč tudi v geolovskem svetu. Privoščim si hitro malico: zelo polnozrnato štručko iz zelo črne moke s Kallejevim kaviar namazom, ki sem ju pridobil spotoma. Bolj švedsko kot to ne gre.

19.35 Na končni točki multija opravim hitro. Petling z magnetom v prometnem znaku ne predstavlja posebnega izziva. Kar dobro mi gre. Danes bom izdatno popravil pičlo decembrsko statistiko (ne bom, a tega še ne vem).

19.50 Prvi neuspeh. Za nekakšno hiško v parku ob kanalu je očitno zbirališče ljubiteljev hitre hrane in vsebine pivskih pločevink, ki jo predelano odtočijo kar na kraju samem. Vse poscano in nasmeteno. Hitro odneham.

20.00 Za katedralo izza žleba hitro potegnem filmsko škatlico. Ugotovim, da že dobri dve uri tavam po mrazu. Ampak, zakaj bi odnehal zdaj? Noč je še mlada, zakladov pa na desetine. Napotim se proti postaji, a po velikem ovinku.

21.15 Dost mam. V zadnji uri in četrt sem stikal po veliki javni kolesarnici in otipaval jeklene konstrukcije treh mostov. Brez uspeha. Ko postanem utrujen in naveličan, se geolovski neuspehi kar vrstijo. Brez prave koncentracije samo čakam, da bodo zakladi našli mene. Geolov je resno delo, treba je biti z glavo pri stvari. Danes ne gre več. Smer: železniška postaja.

22.00 Nikoli ne reci nikoli več. Zaklada 50 m od hotelskih vrat ne morem pustiti nenajdenega do jutra. Noben spodoben geolovec ne bi šel mirno mimo. Pa je prislužen še danski spominek. Na recepciji se dogovorim za najem električnega kolesa za naslednje jutro. Najkasneje ob 7.00 se začne juriš na danske zaklade.

23.00 Zaključim z vpisovanjem najdb. Naložim Pocket Query na GPS napravo. Priključim na polnilce vse, kar je treba napolniti. Poln velikih načrtov utonem v spanec.

9.10 Odprem oči in pogledam na uro. Veliki geolovski načrti se sesujejo v prah. ?

9.15 Dan je siv in neprjazen in prav nič ne vabi h geolovu. V dnevni načrt se ponovno prikrade zajtrk. Odpovem najem kolesa, krožna vožnja do centra Kopenhagna in nazaj bo več kot očitno odpadla. Bom šel pa z metrojem. Ob trojnem espresu pozabim na nabiranje številk in se usmerim na nekaj zakladov v središču mesta z veliko favoriti, kot je The Alfred Hitchcock Mystery.

10.20 Zapustim hotel. Pred postajo metroja je končna točka enega od zakladov z uganko iz bližnjega geoarta. Iščem in iščem, pa ne najdem. Nisem še geolovsko ogret, bunklji prihajajo z vseh strani. Samo še dobro uro in pol do poldneva, zato se raje vkrcam na metro.

10.30 Metro obtiči dve postaji pred središčem mesta in se ne premakne več.

10.40 Metro še vedno stoji. To razumem kot znak, da mi geolov v središču Kopenhagna ni usojen. Zato se napotim proti dober kilometer oddaljeni predmestni četrti Amagerbro peš od zaklada do zaklada.

11.35 Pet zakladov kasneje je dan še vedno temačen, moje geolovsko razpoloženje pa vedno bolj vedro. Najdem škatlico zaklada Genbrugsstationen in v njej celo sledljivček. In 20 cm od škatlice še eno popolnoma enako. Tudi ta je od istega zaklada. Huh? Za vsak slučaj se vpišem v oba dnevnika. Je dovolj časa za še eno najdbo?

11.47 Kjer je volja, tam je pot. Najdem še en mikro na ogrodju nekdanjega reklamnega panoja, potem pa s pospešenim korakom proti Kvarterhuset, po naše bi temu rekli dom občanov, kjer so knjižnica in prostori za dejavnosti, kot je geolovsko srečanje.

11.58 Na hitro pretipam info tablo pred vhodom v stavbo kot najbrž mnogi udeleženci dogodka Juletræs Event (Božični dogodek). Izid je enak kot pri vseh: DNF.

12.00 Zbrana je že kar lepa množica. Led začnem prebijati kar s pogovorom z organizatorjem Olefantom, ki je tudi lastnik zaklada z dvema škatlicama. Vem, vem, zaklad se seli sem in tja po lokaciji, da ga še sam težko najdem, mi pove (hehe, nekaj takega kot moj Stane Kregar). Sem ga obnovil, ker sem mislil, da je škatlica izginila, pa se je kot kaže spet našla. Njegova žena FruFant ponudi danske piškote. O, hvala!

12.10 Na dogodkih, kjer vsi drugi govorijo nerazumljiv jezik, se je težko vključiti v pogovor. Utaborim se poleg mizice, namenjene izmenjavi sledljivčkov, in v praksi preizkusim aplikacijo TBScan, kar pritegne pozornost nekaj udeležencev. Zapletem se v daljši pogovor z geolovko, ki je poleti obiskala sedež igre. Primerjava izkušnje pri nekaterih zakladih s HQ GeoTure.

12.30 Začne se prepevanje očitno zelo priljubljene božične pesmice Søren Banjomus (Bendžo miška Zoran). One man band Olefant in zborček danskih geolovcev. Pomaknem se v ozadje, snemam in z odpiranjem ust skušam slediti besedilu. Skillema-dinke-dinke-du, skillema-dinke-du,… napev se mi zavrta v glavo, da se ga ne morem znebiti še nekaj ur.

 

12.35 Moje letalo odleti ob 14.05, zato ni časa, da bi se udeležil skupnega obiska novih zakladov. Zaupam kopenhagenskemu metroju kljub izkušnji izpred nekaj ur in ostanem do zadnje minute, potem pa se poslovim.

13.20 Vse gre kot po maslu. Sprehodim se skozi varnostni pregled, časa je še dovolj za vpis nekaj najdb, pripravo na geolov med peturnim postankom na letališču v Amsterdamu, hiter prigrizek in šilce danske grenčine Gammel Dansk za na pot (in za nekaj všečkov moje jadralske druščine).

16.00 Na letališču Schiphol se s hitrim korakom v slalomu med potniki prebijem na železniško postajo. Cilj je štiri minute oddaljena hotelsko-poslovna cona Hoofddorp, kjer sem si nagledal serijo zakladov Graan voor Visch. Karkoli že to pomeni.

16.15 Izstopim v Hoofddorpu in se napotim proti prvemu zakladu. Obeta se šest tradijev in še bonus zapovrhu. Nekaj kapljic dežja ni ovira za zagretega geolovca.

16.35 Hmm, prvi zaklad zahteva posebno orodje, magnet na palici. Nimam. ? Morda pa mi bo uspelo bonus najti brez ene številke. Nadaljujem v smeri naslednjih.

16.45 Slabih 150 m stran, pa ne najdem prehoda do nobenega od naslednjih zakladov serije. Preverim atribute. Dostopno 24 ur. Kako, če pa so vsi nekje za poslovnimi stavbami? Je treba čez ograjo ali mimo vratarja? Na GPS zemljevidu ni vrisane nobene stezice, samo stavba pri stavbi. Naj vseeno poskusim? Grem še malo naprej, potem pa imam dovolj.

17.10 Do prvega možnega nadomestnega cilja je treba po velikem ovinku (kanalov je veliko, mostov pa malo). Če sem že tukaj, moram najti vsaj enega. Iščem nek mikro pod betonskim zidakom. Vse pokrito z listjem. Plazim se po grmovju in si svetim s telefonom, dokler ne pritegnem pozornosti sprehajalca s psom. Nič ne reče, le ves čas pogleduje proti meni. Grem naprej.

17.20 Končno. Že dolgo nisem bil tako vesel filmske škatlice v votlem deblu. Saj ne rečem, lepo skrita, v njej pa ličen in predvsem suh dnevnik. To me opogumi za še en ovinek na poti nazaj na postajo.

17.50 Dva DNF-ja kasneje imam geolova res čez glavo. Dobra ura in pol tavanja v temi in rahlem dežju v izumrli poslovni coni za eno samo najdbo pogasi geolovsko navdušenje do konca. No, ne čisto do konca. Kaj, če bi šel še do TB hotela, saj je samo 700 m? Pamet vendarle prevlada. In pogled na monitor, ki napoveduje prihod vlaka čez dve minuti. To razumem kot znak, da je treba nazaj na letališče.

18.15 Na letališču preverim, kaj za vraga je s to nesrečno serijo zakladov. Satelitski posnetek razkrije, da je sredi ograjenih poslovnih stavb ob kanalu ozek javno dostopen park, ki na GPS zemljevidu ni vrisan. Eh… Slaba priprava pač. Pohlep po številkah mi je zameglil razum, smeške sem že videl v žepu. ? To se nikoli ne konča dobro, ne v ljudskih pravljicah ne v geolovskem vsakdanu. Čaka me le še let domov.

19.30 Skillema-dinke-dinke-du, skillema-dinke-du,... prekleta bendžo miš!

Epilog

Z izplenom sem bil vendarle zadovoljen. Našel sem nekaj lepih zakladov, si prislužil dva nova državna spominka, od sprehoda po mestu pa tudi še nikomur ni bilo nič hudega (sorodniki Olofa Palmeja se s slednjim morda ne bi strinjali). Moje početje med postankom na letališču Schiphol ni ostalo neopaženo. Pred dnevi sem dobil sporočilo geolovca iz ZDA, ki načrtuje podoben podvig, s prošnjo za nekaj logističnih napotkov. Petnajst najdb in udeležba na dogodku v 25 urah je skromna številka za geolov na Danskem in Švedskem, poreče kdo. Meni pa je vseeno pomagala do drugega najboljšega decembra v geolovski karieri. ?