Pohod ob žici 2015

Čudovita Pot poteka po trasi žičnega obroča, ki je med vojno Ljubljano ločeval od okolice. V počastitev dneva zmage, oziroma osvoboditve izpod okupatorjev in konec druge svetovne vojne. V spomin in opomin.

Kompaski se pohoda redno udeležujemo v družinski zasedbi in smo sproščeno, prešerno pohodniško vzdušje želeli podeliti s prijatelji geolovci. Število na srečanje prijavljenih ekip je obetalo lep zaključni del pohoda in prijetno druženje na koncu. Zelo smo se razveselili, ker so se nam nekateri odločili pridružiti na hoji po celem krogu.

Sobotno jutranje nebo je bilo ovešeno s težkimi oblaki, ki so grozili z močo. Kljub temu se je trem kompaskom, na začetni točki v bližini Koseškega bajerja, v zgodnjem jutru, pridružilo šest geolovcev iz petih ekip: culto, klemen05, Zabar.ljubljanski, kikker222 in Jurac. Poleg organizatorjev je krog dotlej v celoti prehodil le Jurac, ostali prisotni pa so se vsak zase, nekateri tiho, drugi na glas, spraševali ali jim bo uspelo… Simona (severni kompasek) je kar pošteno zastavila pohodniški tempo, saj z nami ni bilo nobenih »bremzic« v otroški obliki 😀 Ugotovili smo, da je oblačno, ne prevroče vreme pravzaprav idealno in med raznovrstnimi pogovori smo hitro opravili z najbolj urbaniziranim in najmanj zanimivim delom Poti – skozi Šišensko industrijsko cono, del mesta okoli Dunajske ceste in Novimi Jaršami. Samo še korak ali dva 😀 postanek za malico, in že smo bili na Fužinah.

Od tam naprej je PST res »Najlepša pot«, kot ugotavlja naslov novejše knjige o Poti: zelena aleja mimo Sostrega, gozdni vzpon preko Golovca, drevored čez Barje, vedno privlačna rekreacijska trasa od Viča do Kosez. Na Golovcu smo hodili mimo valujoče množice tekačev na krajši varianti teka trojk. Številni pohodniki so jim pri vzponu glasno ploskali in jih bučno vzpodbujali. Najbolj simpatičen je bil ata, ki je tekačem na čast zvonil s težkim zvoncem v rokah – in si s svojim trudom prislužil močan aplavz mimoidočih – tekačev 😀

Od Dolenjske ceste naprej smo bili kompaski v polni zasedbi, tedaj že toplo sončno vreme pa je pri Livadi privabilo na Pot tudi mlajšega Zabarja.ljubljanskega. Nekaj kasneje so nas iz zasede zaskočili še Bucarji. Na Tržaški cesti smo bili celo uro prezgodaj, da bi čakali geolovce, ki so se odločili prehoditi le zadnji del poti. Zato smo v počasnejšem tempu nadaljevali čez Brdo in široko nasmejanih obrazov sklenili krog pri bajerju. Posebej čestitamo dvema rekonvalescentoma in geolovcu, ki je kljub boleči mišici končal vztrajal do konca. Ob bajerju smo poiskali primerne hladne kotičke in si pred uradnim delom srečanja privoščili zaslužen počitek.