Prekletstvo prve najdbe
Kaj je pri iskanju škatlic najpomembneje? Da nas navigacija, ko vanjo vnesemo podatke s strani geocaching.com, pripelje do zanimive škatlice? Ali vsaj lepega kraja, kamor brez povabila lastnika nikoli ne bi prišli? Mogoče zgolj to, da nas zvabi izpred računalniškega zaslona na sveži zrak, da ude, že zarjavele od samega sedenja končno nekoliko naoljimo s samim gibanjem? Ali pa kar kombinacija vsega tega. Da o možnosti, da pot opravimo s prijatelji, ki imajo enako pot in cilj kot mi, ne govorimo. Vedno je v družbi lepše.
Pa je geolov res tako preprosta zadeva? Nobenega adrenalina ob vprašanju kdo bo prvi, ali je vpisni list še prazen, škatlica nedotaknjena? Seveda ne. Kajti lov na prvo najdbo je tisti, ki požene kri po žilah, tisti, ki povzroči, da izpustimo vse iz rok in tečemo. Tisti, ki ustvarja res pravo odvisnost. In predvsem tisti, ki je do sedaj (bolj ali manj edini) povzročil vrsto sporov in razkolov med geolovci v Sloveniji, nedvomno pa tudi širše. Mogoče je prav to razlog, da Groundspeak prve najdbe uradno ne priznava in jo je zavedajoč se njenega prekletstva bolj ali manj izbrisal iz uradnih evidenc. 
Kar nekaj je bilo do sedaj zapisov v elektronsko obliko vpisne knjige, predvsem s strani drugo najditeljev seveda, ki so dvignili kup prahu. To so zapisi, ki bi ob najdbi kadarkoli kasneje ne bili niti smiselni, niti potrebni. Saj se takrat veselimo najdbe kot takšne, škatlice, njene vsebine in predvsem mesta, kamor nas je pripeljal lastnik. Ko pa gre za tako imenovani FTF, vse to izgubi pomen. Pridrvimo na končno lokacijo, iščemo dostikrat ne oziraje se na bunkeljne, okolico, naravo, nedotakljivost skrivališča. Kajti tu gre vendarle za prvo najdbo. Samo to nam je pomembno, vse ostalo kar na enkrat nima nobenega pomena več. In celo po sami najdbi, bodisi, da smo opiti od uspeha ali globoko razočarani zaradi na tistem prav posebnem mestu pokracanega vpisnega lista, ne opazimo tistega, kar je pri samem geolovu vendarle najpomembnejše. Lokacije same, posebnosti škatlice. Ne znamo sesti, se razgledati, zamlaskati z jezikom zaradi domiselnosti skrivališča. Raje vriskajoč (ali pač ne) odidemo čim prej nazaj, z napetimi vsemi čutili, če bomo s telefona zaslišali tisti značilni zvok, ki označuje prihod novega elektronskega sporočila, objavo nove škatlice nekje drugje. Da se bomo lahko spet zagnali in tekli. Za prvenstvo, za svoje zadovoljstvo, mogoče slavo? Kako drugače bi bilo, če bi do škatlice prišli nekaj dni kasneje, ko bi vedeli, da jo je pred nami našlo že nekaj geolovcev, prav zagotovo prav naših prijateljev.
Pa je temu res tako? Ne pretiravam? Saj vendarle zgolj prvi vpis ne more ustvariti takšnih napetosti, slabe volje, dviga pritiska, kot bi lahko rekli. V vpisih je bilo v zadnjem času kar nekaj zapisov, ki niso zmotili zgolj na nekakšen nenavaden način dvobojujočih se strani. Temveč tudi ostalo geolovsko skupnost. Kajti bili so tako ostri, da so do temeljev zamajali enega od stebrov geolova. Prijateljsko povezanost, sodelovanje, kolegialnost, pripravljenost pomagati. Tako ostri, da so se jih velikokrat ustrašili kar lastniki sami in jih kmalu izbrisali. Vsaj tiste, res najbolj pekoče. Toda bilo je prepozno, dosegli so svoj prvotni cilj, močno špiknili ali celo prav zares zbodli tistega, komur so bili namenjeni. In s tem predvsem kalili naše odnose, razmere na celotnem geolovskem odru.
Še pomnite tovariši? Naj izbrisano ostane izbrisano. Zapisi kot »glede prvonajditeljev, bi se pa dalo kaj sočnega napisati, saj te velecenjeni »eminetneži« znajo samo pametovati in soliti pamet« ali »… takšno ravnanje je če že ne neprimerno, pa vsaj nekolegialno do ostalih geocacherjev in upava, da si ga novopečeni geolovci, ne bodo jemali za zgled …«, pa da seveda pometemo tudi pred svojim pragom »… samo kratek zapis pred skokom nazaj v toplo posteljo ali pa zgolj klic tja v nočno službo s kratkim navodilom v obliki treh črk bi zadoščal. Da bi bilo vse drugače. Kajneda? « pa ostajajo vsem nam v opomin. Da se vprašamo, kaj sploh želimo. Tekmovanje za vsako ceno, ne glede na posledice, skrivno pogledovanje proti tekmecem, zavistno ugotavljanje kdo ima boljšo taktiko in nato, ko poči štartna pištola živalsko prerivanje proti končni točki zaradi neke slave, ki je (verjetno) nikoli ne bomo doživeli? Ali zgolj obisk zanimivih točk, sami ali skupaj s prijatelji?
Če bi parafraziral rek, ki ga tako rad izpostavlja Groundspeak, še raje pa ponavlja naš ljubljeni dr.krneki, se moramo vprašati. Če tečemo do škatlice zgolj in samo zaradi prve najdbe, potem sedimo nazaj na stol, globoko vdihnimo in vajo ponavljajmo toliko časa, dokler ne bo prišlo do prvega vpisa. Potem se s tistim pravim geolovskim užitkom odpravimo na pot, brez hitenja in živčnega spraševanja ali bomo prvi. Če pa se že v osnovi do nje odpravljamo tudi zaradi same lokacije in nam je prva najdba samo dodatna spodbuda, potem tudi razočaranja, če bo na vpisnem listu že ime prijatelja, ne bo. Takrat nam bo zadosti zadovoljstvo zaradi najdbe in se ne bomo jezili, ker bo naš vpis na drugem, tretjem ali kateremkoli že mestu. In se bomo znali geolovcu, ki nas bo prehitel, iskreno nasmehniti. Veseli zaradi njegovega uspeha, našega skupnega prijateljstva.
