Sem geolovka! Poznate me pod vzdevkom … Dulsineja

Se lahko na kratko predstaviš in poveš nekaj besed o sebi?

Pri geolovu in v nekaterih drugih primerih slišim na ime Dulsineja. Lani je bojank na prvoaprilski plezariji v Škofji Loki ugotovil, da Dulsineja zmore vse – na ta kompliment sem še posebej ponosna.

Lahko pojasniš pomen svojega vzdevka, ki ga uporabljaš na strani geocaching.com?

Dulsineja je tista kmečka punca, ki jo je imel Don Kihot za princeso in ga je neizmerno navdihovala pri njegovih neslavnih in pogosto bolečih podvigih. In ker sem hispanistka, se je ime ponujalo samo od sebe.

Kdo te je navdušil za geolov, kdaj si našla svoj prvi zaklad in kaj te je pri igri pritegnilo?

Za geolov sem izvedela iz kratkega članka v reviji Gea. Z možem sva šla takoj pogledat spletno stran, se registrirala in pofirbcala, kaj je v okolici. Ko ugotoviš, da se v tvoji lastni vasi skrivata dva zaklada, seveda ne moreš ostati miren. Hop na kolo in iskat! Zaklad Katarina in Radegunda, ki ga je postavil neki … dr.gumpi, se je hitro vdal, drugega pa sva iskala malo dlje. Prvo najdbo sva tako zabeležila 4. maja 2012. Zanimivo, kmalu sva ugotovila, da je ta dr.gumpi precej aktiven in da je doma le streljaj stran, na oni strani gozda.

Z možem sva se že prej kdaj sama šla kakšno skrivanje zakladov. Res nostalgičen je spomin na najbolj elaboriran lov na skriti zaklad, za katerega sva dobila navdih po izletu na Radensko polje pri Grosupljem. To je bil že pravi večstopenjski zaklad, za žrtev, ki ga bo morala preizkusiti, pa sva določila kolegico, ki ima dovolj avanturistične žilice, da je sprejela izziv. Vročila sva ji prvo uganko in ji dala nekaj dni časa, da ugotovi, v kateri del Slovenije bomo sploh zavili. Navodila za posamezne stopnje sva napisala in narisala na kartončke, vse je bilo treba najti po opisih in priloženi literaturi, nič koordinat. Tako smo se odpravili in midva sva, medtem ko se je ona ubadala z reševanjem ugank, sproti skrivaj postavljala vmesne stopnje. Končna stopnja je bila prava lesena skrinjica, ki jo je vztrajna iskalka kot nagrado poiskala v Županovi jami. Ker imamo nekatere domače arhive presenetljivo dobro urejene, sem v pol minute rekonstruirala tudi datume: prvi izlet je bil 30. oktobra 2000, ta z iskanjem zaklada pa le nekaj dni pozneje, 5. novembra.

Kakšni zakladi so ti najbolj všeč (mestni, v naravi, uganke, večstopenjski …?)

 Ker sem preprosto kmečko dekle, so mi najbolj všeč zakladi v naravi. Seveda pobiram tudi vse drugo, po najboljših močeh pa sodelujem tudi pri reševanju ugank, kdaj tudi post festum. Najmanj mi je všeč stikati po urbanih zakotjih, kadar ne veš, kaj boš naslednji hip zagrabil ali komu boš ob kakšni povprečni ograji deloval sumljivo. Vselej pa mi je všeč, kadar zaklad izpolnjuje tisto osnovno: da posreduje neko zanimivo zgodbo, prijetno izkušnjo, razgled, novo znanje in podobno. Tudi posebne izvedbe so posebno doživetje. Z veseljem grem tudi več kilometrov peš za en sam podpis v dnevnik, denimo lani, ko sem preživela čudovit dan v Logarski dolini in se povzpela do res posebnega macesna nad kočo na Klemenči jami (»Macesen/Larix decidua mill.«, postavitev mirobori). Rada imam tudi zemeljske zaklade, sploh take, ki so zelo dobro pripravljeni – naj na tem mestu posebej pohvalim kompaske.

Kateri od zakladov, ki si jih našla do sedaj, se ti je najbolj vtisnil v spomin? Lahko poveš zakaj?

Ne morem mimo tega, da med zanimivimi zakladi izpostavim nekaj španskih. Aprila 2013 sem bila v Valenciji. Že pred odhodom sem se povezala z lokalnim geolovcem Caminauto. Res se je potrudil, da sva izvedla skupen geolovski dan in obiskala lepe lokacije, splezala na borovec, med trnjem stikala za zakladom v lobanji in še kaj. Njegov zaklad »Greenwich Magdalena« je postavljen na razglednem hribčku, ki je nekaj posebnega zaradi koordinat: N 40° 02.447 000° 00.000. GPS tu z lahkoto preskakuje malo na vzhod, malo na zahod, zabavno.

Zelo poseben pa mi je tudi trojček zakladov, ki so do zdaj moje najvišje najdbe – gre za najvišji vrh Španije, vulkan Teide na kanarskem otoku Tenerife. Številni zakladi so posvečeni vulkanskim pojavom, najvišji trije pa so »Pico Viejo«, »Pico del Teide« in »Fumaroles at the summit of Pico del Teide«. Od blizu si lahko ogledaš, kaj vse Zemlja skriva v sebi, saj je tam »vse zunaj«. Krater s smrdljivimi fumarolami na vrhu je 3.718 metrov visoko. K sreči si neutrjeni navadnik lahko do višav pomaga z nihalko, zadnjih 150 višinskih metrov pa je vendarle treba premagati lepo počasi peš.

Geolov je običajno prava pustolovščina. Lahko opišeš dogodivščino, ki se ti je pri iskanju zakladov najbolj vtisnila v spomin?

V moji naravi je, da si tudi iz malih pobud ustvarim dogodivščino – ali vsaj doživetje. Tako se zlepa ne zdolgočasim, tudi če je zaklad ali pa serija zakladov večini iskalcev malo pusta. Me že sreča kaka pikapolonica ali pa nenavadna rogovila, da popestri iskanje. Sicer pa so me v začetku geokariere presenetili nočni zakladi. Pri teh te delujoča lučka in GPS v roki navdajata z gotovostjo, kje se klatiš. V Udinboršt brez teh dveh pripomočkov ponoči ne bi stopila za noben denar! Že tako se za črno črnimi debli gotovo skriva kak »risu«, lokalna bajeslovna zver – a ker nas je bilo takrat več, ga nismo srečali.

S kakšno navigacijsko napravo si začela iskati zaklade in če nam lahko zaupaš, kakšno sedaj uporabljaš za iskanje? 

Na začetku sem bila precej komot. Mož je že prej imel gps napravico, legendarni etrex. Ker sva rada opise brala med iskanjem, sva uporabljala tudi printe. Ko pa sem se spet odpravila sama v tujino, se je bilo treba osamosvojiti. Prešla sem na telefon z gps-om, en Samsung, in se navadila na program cgeo. In sem zadovoljna, saj se gps signal vzpostavi zelo hitro.

Zanesljivo si se že srečala s kakšnim geolovcem ali ekipo pri iskanju zaklada. Je bilo srečanje zanimivo? Vzdržuješ stike s tem geolovcem ali drugimi še naprej?

Stike z že omenjenim Caminauto vzdržujem občasno, prav tako pa tudi z geodružino FamiDelCau, s katero smo se spoznali na Kanarskih otokih. Tudi njim sem hvaležna za prijetno druženje, skupni geolov in pristne stike. Jasno je, da sem zelo rada tudi v slovenski geolovski družbi – če le lahko, izkoristim priložnosti za srečanja. Resda se ne vidimo vsak dan, kadar pa se, je prijetno.

Kaj pa srečanja z bunkeljni in skrivanje pred njimi?

Ja … enkrat sem most za pešce raziskovala tako dolgo, da me je policist na motorju začel spraševati o mojem početju. Zaklada pa tudi po pogovoru z njim nisem našla.

Se rada udeležuješ dogodkov? Ti je ostal kateri v posebej lepem spominu?

Na dogodke pridem zelo rada, všeč bi mi bilo, če bi jih lahko obiskala še več. Do zdaj sem bila na 17 dogodkih, žal pa med njimi še ni vsakoletnega mariborskega paketa. O mariborskih dogodivščinah za zdaj samo berem in poslušam številne pohvale, zato pa bom izpostavila svojega prvega. To je bila 1. Vohrnija – krompirjevanje. Uvršča se med tiste dogodke, ki so skrbno načrtovani in na katerih se imaš garantirano odlično.

Si že skrila zaklad? Kakšne so izkušnje, odzivi geolovcev?

Skrila sem tri zaklade, četrtega pa sem posvojila. Prijetno je brati odzive geolovcev in skrbeti za neko točko. Ko postaviš zaklad, tista lokacija postane kar malo tvoja. Ali pa … še bolj tvoja. Prvi je »Bogastvo kamnin«, prikladen tradicionalni zaklad, ki ga nadgrajujejo še sosednja »Pisana prodišča Kokre« (kompaski). Pred par dnevi je doživel 100. najdbo. Drugi je »Male gore« – razgleden hribec na pobočju Krvavca. Tretji je grajski, »Strmol – Dvorje«, posvojenček pa je na Miklavžu nad Mačami (»Saint Nicholas«), še ena kratka sprehajalna z nagradnim razgledom.

Kaj bi v geocachingu spremenila najprej, če bi imela možnost spremeniti eno stvar …

Ah, spletna stran!

Za konec pa še vprašanje – imaš kakšno sporočilo za ostale geolovce?

V interesu bi nam moralo biti vzdrževanje kvalitete igre. Zato zagovarjam tole: lastnik zaklada je v postavitev vložil nekaj časa in energije. Včasih precej. Zame je del užitka pri igri branje dnevnikov. In zdi se mi tudi fino, kadar najditelji lastnikov trud povrnemo s tem, da ne napišemo zgolj minimalističnega dnevnika, temveč namenimo vpisu … vsaj 30 sekund. 🙂

Moj občasni prispevek je prevajanje. Če me lepo prosite.