Šmarna gora 2022

Zadnji dve leti je bilo geolovskih dogodkov bolj malo. Morda največja družabna geolovska žrtev epidemije in z njo povezanih omejitev je bil prav tradicionalni dogodek na Šmarni gori (poleg decembrske Izmenjave GC in TB, ki je prav tako odpadla že dvakrat). Leta 2013, ko smo ga geolovci z Broda pripravili prvič, smo bili nanj ponosni kot na prvi geolovski dogodek, na katerega se ni bilo mogoče pripeljati z avtom, pa se ga je vseeno udeležilo nekaj deset geolovcev. Sedemkrat zapored smo jih gostili na vrhu Šmarne gore in nihče si ni predstavljal, da bodo od sedmega do osmega dogodka pretekla tri leta. Pa so. Enim hitro, drugim bolj počasi. A kakor koli obrneš, med aprilom 2019 in aprilom 2022 so tri leta.

Šmarna gora, april 2019

Edino, kar smo z dolgo pavzo pridobili, je to, da smo dogodek Šmarna gora 2022 pripravili kot Community Celebration dogodek (posebna vrsta dogodka v čast dvajsetletnice igre Geocaching), za katerega smo bili leta 2020 prezgodnji. Dober mesec pred začetkom je bilo jasno, da virus letos ne bo ovira. Priprave so se začele, dogodek je šel v objavo. Po treh letih geolovci znova na vrhu Šmarne gore? Niti ne… Glavna zgodba letošnjega dogodka je bilo vreme. Doslej smo imeli z njim še vsakič srečo, čeprav je dogodek sredi muhastega aprila. Letos pa ni kazalo najbolje. Po tehtnem premisleku in poglobljenem študiju prognostičnih vremenskih kart, smo se večer pred dogodkom odločili, da ga prestavimo v dolino. Prihod hladne fronte se je napovedoval ravno okoli šmarnogorskega poldneva.

Hroščki 2022

Osem dogodkov, osem hroščkov

Sicer pa je bilo vse kot kot nekoč. Kompaski so pripravili ljubke kamnite hroščke in slastne baklave, bojank je prinesel standardni kotliček in priskrbel kavo ter nekaj proticovidnega dodatka za slabše zaščitene, tudi moj stari dobri plinski kuhalnik je bil pripravljen za akcijo. V soboto zjutraj sem napihnil Manfreda, naložil stvari v nahrbtnik in odkorakal proti kajakaški progi, ki ni v Tacnu ampak na Brodu, čeprav se imenuje Tacenska.

Izkazalo se je, da smo morali dogodek prestaviti kar dvakrat. Najprej z vrha Šmarne gore v dolino, potem pa smo bili napoti nervoznim kajakašem. Voda za turško kavo je že skoraj zavrela, ko smo se morali prestaviti še za nekaj deset metrov vzhodno po tribuni. Za prihajajoče geolovce to ni bil nek poseben zaplet, saj so nas vsi zlahka našli. Zbrala se je kar zgledna množica, tudi nekaj takih, ki jih na vrh najbrž ne bi bilo. Turška kava je tekla v potokih vsaj tako intenzivno, kot je tekel geoklepet. Kompaski so začeli razdeljevati hroščke in baklave (se mi je samo zdelo, ali so bile letos posebej slastne), na hitro smo pod streho spravili tudi tradicionalni srečolov. Srečk letos ni bilo treba iskati na štirih koncih Šmarne gore, čeprav so bile tam. Porabili jih bomo naslednje leto.

Turška kava je že skoraj skuhana…

Manfred in geolovci

Skupinska

Zvezda dogodka pa je bil Manfred, velika zlata raca, napihljiva in sledljiva. Od junija 2021 in dogodka v Tivoliju je ždel v moji garaži. Tako pač je s prevelikimi sledljivčki: nekdo ti ga podtakne na dogodek in kot organizator ga moraš hočeš nočeš odnesti domov. Za popestritev dogodka sem ga napihnil. Redko kdo ga je spregledal. Moj tihi načrt je bil, da se ga na dogodku znebim. Kar mi je tudi uspelo. Odpotoval bo na giga dogodek v Prago in osrečil češke organizatorje… Dolinski šmarnogorski dogodek se je na hitro zaključil, še preden je na Šmarni gori začelo zvoniti poldne. Kmalu po skupinski fotki je potegnil hladen severnik, temperatura je padla za vsaj deset stopinj. Manfreda smo na hitro izpihnili, pospravili ostale pripomočke in zadnje bolj ali manj nepričakovane udeležence dogodka pričakali pod streho. Prav tisto streho, za katero upamo, da je na uvodnem dogodku najbolj mega vikenda pri nas ne bomo potrebovali.

Dnevnik. Če kdo v njem išče ekipo MT-Jonea, naj si ne obeta preveč…

Na koncu smo v dnevniku našteli nekaj več kot 40 podpisov. Zadnja dva sta se pojavila, ko smo že nazdravljali uspešnemu zaključku dogodka in hvalili svojo modrost, zaradi katere smo dogodek prestavili v dolino. Zunaj je na polno padala sodra. Če bi takrat na hitro sestopali z gore, si ne bi nabrali veliko simpatij udeležencev. Drugo leto, ko bo desetletnica našega dogodka (čeprav bo šele devetič), pa bomo spet na vrhu. Na tradicionalni tretji vikend v aprilu in v nedeljo. Za verske praznike že vemo, da ne bodo v napoto. Če globalno segrevanje da kaj nase, bo takrat tudi sončno in toplo.