Sva geolovca! Poznate naju pod vzdevkom … Enra13

Mlada geolovca Enra13 večina pozna po nekaj izvrstnih zakladih, ki sta jih postavila v Kočevju in okolici v zadnjem letu dni. Nekateri so imeli to srečo, da so ju spoznali na geolovskih dogodkih, vsem ostalim pa se predstavljata v Portretu geolovca.

Se lahko na kratko predstavita in povesta nekaj besed o sebi?

Sva Enej in Lara in z geocachingom se ukvarjava malo več kot eno leto. Že od nekdaj rada raziskujeva naravo in iščeva dogodivščine, zato nama je geocaching pisan na kožo.

Lahko pojasnita pomen svojega vzdevka, ki ga uporabljata na strani geocaching.com?

Do zdaj so geolovci sami kar hitro razvozlali izvor imena, saj ni najtežji mystery. Skratka ime je sestavljanka najinih imen, Enej in Lara, za številko 13 pa bi lahko rekli, da je najina srečna številka.

Kdo vaju je navdušil za geolov, kdaj sta našla svoj prvi zaklad in kaj vaju je pri igri pritegnilo?

Za geolov sva izvedela na internetu že par mesecev pred najino prvo najdbo. Čeprav je igra izgledala super zanimiva, pa se na teren kar nekaj časa nisva odpravila. V septembru 2015 pa sva se le odločila najti zaklad Plečnik I. Seveda  je bilo navdušenje popolno. V zakladu sva opazila tudi sledljivček, ki ga nisva upala vzeti, saj igre nisva dovolj poznala, bila pa sva tudi še preveč neizkušena, da bi si zapisala kodo. Kot nalašč pa sva ga čez par mesecev srečala na najinem prvem dogodku in končno zabeležila najin prvi opažen sledljivček.

K prvemu zakladu sva se odpravila rahlo ravnodušna (no, pa poskusiva), odšla pa navdušena. Zdi se kot da vzporedno z našim svetom teče/živi še en svet, ki sva ga tisti dan odkrila in takoj vedela, da ga bova še večkrat obiskala.

Kakšni zakladi so vama najbolj všeč (mestni, v naravi, uganke, večstopenjski…)?

Najbolj se navdušujeva nad dobro pripravljenimi zakladi v naravi, posebno afiniteto pa imava tudi do zakladov, skritih ob opuščenih objektih. Bolj kot sam tip zaklada nama je pomembna lokacija. Rada obiskujeva bolj skrite kotičke, katerih brez te igre ne bi nikoli spoznala. Takšnih je bilo do zdaj že veliko, tako da sva lahko mnogo bolje spoznala deželo, v kateri živiva, dlje stran pa dobila odlične smernice za odkrivanje sveta. V tujini sva se tako pogosto lahko izognila tipičnim turističnim lokacijam, še zmeraj pa dobila odličen vpogled v svet, ki po najinem mnenju mnogokrat prekaša izkušnje, ki jih prejme večina bunkeljnov. Seveda tudi tiste kdaj obiščeva, a sva ugotovila, da so nama turistične lokacije za iskanje zakladov kar malo preveč obljudene, sami zakladki pa so ponavadi preobremenjeni.

Kateri od zakladov, ki sta jih našla do sedaj, se vama je najbolj vtisnil v spomin? Lahko povesta zakaj?

Vedno, ko pomisliva na najin najljubši zaklad, se spomniva na Silent Hotel Lost Place Multi, ki sva ga obiskala med izletom na Krk. Otok je bil v oktobrskem času prazen in ravno prav topel za raziskovanje. GPS naju je pripeljal na ogromen zapuščen hotelski objekt z zanimivo pripravljeno grozljivo zgodbo, preko katere sva preiskala celoten objekt (malo zaradi zgodbe, malo zaradi neizkušenosti, zanimanja in seveda tudi, ker sva zgrešila eno izmed stopenj). Uspelo nama je obiskati vseh 300 sob, vendar se še vedno nisva dokopala do navodil naslednje stopnje. Ta sva našla ob ponovnem začetku pregleda sob, na prvih vratih. Enej si je želel ogledati tudi vse podrobnosti zakulisja delovanja hotela, vendar se tu nisva uspela uskladiti, saj so hodniki izgledali preveč temni, stari in samotni (če si le upate pa se podajte tudi tja). Skratka raziskovanje ogromnega zapuščenega objekta ob sončnem vremenu na prelepem koncu Hrvaške. Izlet, ki nama bo za vedno ostal v spominu.

Geolov je običajno prava pustolovščina. Lahko opišeta dogodivščino, ki se vama je pri iskanju zakladov najbolj vtisnila v spomin?

Ker se na geolov velikokrat odpravljava ponoči, se nama nemalokrat zgodi, da kakšno stvar ob iskanju zgrešiva. Tako je bilo tudi ob iskanju tehnološkega zaklada v Mariboru. Želela sva odkljukati vsaj enega, vendar sreča ni bila na najini strani. Najprej sva se odpravila na “najenostavnejšega” in tam hitro ugotovila, da nama par pripomočkov manjka. Zato sva se odpravila nazaj v avto in šla v nakupe v najbližjo trgovino. Ko sva imela želeni pripomoček, sva odhitela nazaj na lokacijo. Tam pa … dež in veter. Vseeno sva poskušala različne pristope, da bi ostala suha midva in zaklad, vendar kar ni šlo, saj je bil veter premočan. Tako sva se odločila dalje raziskovati okolico Maribora. V pozni noči pa naju je vseeno premamil en drug tehnološki zaklad v neposredni bližini. Pa poskusimo tukaj. Prepeljala sva celotno okolico, pa še vedno nisva našla primernega parkirišča. Po kakšnih dvajsetih minutah iskanja parkirišča sva se za enega le odločila in jo mahnila čez travnik proti koordinatam. Iz nizke, nežne trave sva kmalu prešla na območje gostejše podrasti in kmalu so čevlji začeli cmokati po mokri zemlji. Pa vendarle sva nadaljevala. “Koliko še?” “Bližje sva, samo še 100 m.” Nadaljevala sva po poplavljenem travniku v smer lokacije ter se spraševala, kam sva se napotila. Ravno takrat pa po najini desni strani, niti 10 m stran, švigne mimo avto. Obnemela sva za nekaj sekund, stala in strmela v temo, ki je ponovno zavladala, ko avtomobilskih luči ni bilo več. Kot že rečeno, ponoči človek zgreši mnogo stvari, ne pričakuješ pa, da boš 100 m hodil ob široki asfaltirani cesti, prepričan, da si prispel že globoko na nikogaršnje ozemlje. Stopiva na cesto in dalje ogledujeva koordinate. V dolini na drugi strani ceste zagledava potoček in že razmišljava, ali bi se odpravila čezenj. Nakar se odločiva, da je bilo dovolj. Po cesti sva se odpravila nazaj proti avtu, ko pa sva prispela do ovinka in sva avto že imela v vidnem polju, pa na najini levi strani zagledava ogromno obračališče tovornjakov in neposredno pot do zaklada. Zdaj že kar utrujena sva se kar z avtom zapeljala do končne lokacije. Hitro ven in že vidiva zaklad. Odpreva in … super zastavljena naloga! Midva pa seveda brez primernega pripomočka. Tako sva lahko po enournem iskanju na mestu zaklada le sedla v avto in se odpravila domov.

S kakšno navigacijsko napravo sta začela iskati zaklade in če nam lahko zaupata, kakšno uporabljata sedaj?

Začela sva s telefonom Nokia Lumia 820 z uradno geocaching aplikacijo, ki je (brez Premium članstva) dovolila ogled opisa samo treh zakladov na dan. Telefon vztraja še danes, čeprav je tekom njegove življenjske dobe propadlo podjetje, ki ga izdeluje, Groundspeak pa je aplikacijo vzel s trga. Kmalu pa sva našla aplikacijo c:geo, ki jo še danes uporabljava na ostalih mobilnih napravah (na primer trenutno na HTC M9). Namenskega GPS sprejemnika do zdaj še nisva uporabljala in trenutno ne vidiva potrebe po njem.

Zanesljivo sta se že srečala s kakšnim geolovcem ali ekipo pri iskanju zaklada. Je bilo srečanje zanimivo? Vzdržujeta stike s tem geolovcem ali drugimi še naprej?

Najino prvo srečanje z drugima geolovcema je bilo pri zakladu v Malinski. Koordinate so kazale na lokacijo, kjer se je ob zidu sumljivo smukal mlad par. Pa sva se odločila, da se kar sprehodiva mimo in se vpiševa kasneje. Vendar sta naju ravno, ko sva hodila mimo, vprašala ali imava kakšno pisalo. Nasmejala sva se, povedala da sva tu iz istega razloga in jima podala pisalo, s katerim sta, kot sva kasneje izvedela, podpisala svoj prvi najden zakladek. Parkrat sva se z geolovci srečala tudi na FTF lovih po Ljubljani, kjer jih vedno kar mrgoli. 😀 Na skupne love pa se največkrat odpravljava kar z ekipo Ammy Holmes.

Kaj pa srečanja z bunkeljni in skrivanje pred njimi?

Največkrat s tem nimava težav, če pa že pride do njih, se problem hitro razreši z zavezovanjem čevljev ali s slikanjem prelepe okolice. Ob iskanju 12. zaklada Geosledec star pa se nama ni uspelo skriti ob plezanju na drevo. Če citirava najin log na zakladu: “Mimoidoča gospa je malo čudno pogledala, ko pa jo je na vrhu drevesa moški del ekipe še lepo pozdravil, pa se je hitro nasmejana odpravila stran od norcev.”

Se rada udeležujeta dogodkov? Vama je ostal kateri v posebej lepem spominu?

Čeprav se jih udeležujeva redko, v njih zelo uživava. Na najinem prvem dogodku, na GIFF-u v Ljubljani, so nama bili dogodki zelo tuji, zato se v tolikšnem številu novih obrazov nisva najbolje znašla. Na naslednjih je šlo lažje, ker sva kakšen obraz že poznala in morava reči, da sva se na vseh imela zelo lepo. Najbolj nama je ostal v spominu Malo drugačen CITO, pri katerem smo z združenimi močmi hitro spremenili videz tamkajšnjega igrišča, imela pa sva tudi priložnost poklepetati z novimi obrazi.

Sta že skrila zaklad? Kakšne so izkušnje, odzivi geolovcev?

Da, skrila sva že nekaj zakladov. Najin prvi je bil mikro, pri katerem sva po hitrem postopku dobila lekcijo o objavljanju, postavljanju zakladov in o odzivih geolovcev. Najina zadnja zakladka pa sta bolj kompleksna in bolje izkoriščata okolico ter imata večji poudarek na spoznavanju lokacije. Odzivi geolovcev so največkrat pozitivni, vendar pa se včasih na lokacijah pojavijo tudi razmere, ki so ob postavljanju težko predvidljive, saj se lokacija oz. skrivališče glede na letni čas lahko popolnoma spremeni in tako lahko vpliva na izkušnjo iskalcev. To je zagotovo največji zaplet, na katerega sva vedno bolj pozorna.

Kaj bi v geocachingu spremenila najprej, če bi imela možnost spremeniti eno stvar?

Trenutno nimava nobenih posebnih pripomb ali želja, vendar tu velja omeniti, da v geolovu spadava med novince. Čeprav se nama zdi, da sva spoznala že vse aspekte geocachinga, še vedno velikokrat najdeva nekaj čisto novega. Spreminjala torej trenutno ne bi ničesar, saj se nama igra zdi dovolj široko zastavljena, da odpira veliko možnosti in si jo vsak izmed nas lahko prilagodi svojim željam in sposobnostim.

Za konec pa še vprašanje – imata kakšno sporočilo za ostale geolovce?

Uživajte v tej zanimivi igri in pa seveda – pridite na Kočevsko. 😉