Tam, kjer se je vse začelo
Skoraj vsak prispevek o geocachingu v bunkeljskih medijih se prične z zgodbo o tem, kako se je davnega leta 2000 Američan Dave Ulmer odločil preizkusiti delovanje lokacijskega sistema GPS. Tretjega maja 2000, dan po tem, ko je ameriška vlada izključila motenje GPS signala in je sistem postal uporaben tudi za civilno rabo, je v 20-litrsko plastično vedro naložil nekaj zelo uporabnih reči (in to početje tudi posnel). Vedro je odnesel v (relativno) bližnji gozd in ga delno zakopal v grmovju ob cesti. Takrat še ni vedel, da bo postalo vedro v geolovski mitologiji znano kot The Original Stash, obisk lokacije, na kateri je bilo skrito, pa cenjen geolovski dosežek. Prvi zaklad ni imel dolgega življenja in je doživel klavrn konec: zelo verjetno so ga uničili delavci, ki so z avtomobilom-kosilnico čistili zarast ob cesti. Njegove posmrtne ostanke je pobral geolovec, ki je v neposredni bližini (a dovolj stran od ceste v gozdu) oktobra 2000 postavil nov zaklad z neoriginalnim imenom Un-Original Stash. Še danes je tam in je trofejna najdba. Septembra 2003 je Geocaching HQ prav na mestu prvega zaklada postavil spominsko ploščo in nekaj metrov nad njo za grmom še zaklad Original Stash Tribute Plaque. Prav tako geolovska trofeja, katere najdba prinese poseben spominek. Dobro obiskana, saj je bilo le 69 zakladov na svetu najdenih pogosteje.

Spominska plošča na mestu, kjer je bil postavljen prvi zaklad.
Kljub 14.000 in več najditeljem je do srede leta 2022 kraj, kjer se je (za geolovce) vse začelo, obiskala le ena slovenska geolovska ekipa. V javnih geolovskih statistikah je ne boste našli. Avgusta se je tam po udeležbi na praznovanju dvajset(+dve)letnice igre ustavil Larsus cisalpinus. Nekaj manj kot tri mesece kasneje pa smo kraj obiskali še icabrian, kompaski in bojank.
Prvi cilj naše odprave je bil prav obisk lokacije prvega zaklada. Nahaja se jugovzhodno od Portlanda, največjega mesta v zvezni državi Oregon. Izognili smo se mu po vzhodni obvoznici (avtocesta 205) in prenočili v kraju Gladstone. Do tja smo morali z letališča Seattle/Tacoma že prvi dan prevoziti več kot 280 km, a smo imeli do velikega cilja naslednji dan samo še 20 minut vožnje po oregonskem podeželju in gozdovih. Vstali smo, hočeš nočeš, zgodaj. Jutro je bilo sončno, a mrzlo in vetrovno.
Navigacija ni bila težavna. Ko smo prišli iz mesta, smo šli samo naravnost, potem pa v zaselku Viola zavili v hrib proti gozdu in sledili ozki, a asfaltirani cesti. Pred tem smo se ustavili nekaj več kot kilometer pred odcepom na končni točki ene od ugank, ki smo jih rešili med pripravami na pot. Danes je Original Stash lokacija precej bolj posejana z zakladi kot je bila, ko so postavili spominsko ploščo. Sčasoma se jih je v neposredni okolici nabralo sedem in še kratka avantura zapovrhu. Geolovec, ki se potrudi do sem, ima torej kaj početi. V zadnjem kilometru se bo ustavil dvakrat. Najprej za oportunistični mikro med koreninami, potem pa za precej bolj domiseln Slider z več kot 1300 favoriti. Od njega se že vidi ovinek kakih 250 m naprej po cesti, kjer se je začela naša igra. Prostora za parkiranje je dovolj. Presenetilo me je, da je plošča tako blizu ceste. A je pač tam, kjer je Dave zakopal vedro.
Plošči smo namenili samo poklon in se odločili, da svoj obisk fotodokumentiramo na koncu. Oba zgodovinska zaklada, izjemoma precej blizu skupaj, sta kar velika. Eden je škatla za strelivo (ammo-can), z jeklenico pripeta na drevo, drugi pa plastični vsebnik, varno shranjen v velikem trohnečem deblu. Iz njiju smo pobrali vse sledljivčke in jih nadomestili s tistimi, ki smo jih polovili doma. Vmes smo opravili še z avanturo. Hitro rešljiva iz prve z nekaj poznavanja geolovske zgodovine. Potem smo se odpravili še do petih zakladov, ki so se razvrstili kot manjši trail višje v gozdu. Lep sprehod med iglavci (sekvoje ali cedre?) in v poljanah praproti s postanki na približno 200 m. Najdbe niso težavne, vsebniki praviloma običajne velikosti. Znebili smo se še nekaj sledljivčkov in tudi kakega favorita. Zadnji zaklad je na robu gozda, od koder se čez planoto odpre lep pogled na goro Mount Hood, 3429 m visok stožčast ognjenik, ki morda še ni rekel zadnje. Nič ni kazalo, da bo spregovoril prav ta dan. Po cesti smo se vrnili na izhodišče in mimo kmetije ob cesti pospešili korak. Upamo, da okostja, obešena na drevesih in ograji, niso ostanki nesrečnih geolovcev.
Čas je bil, da se žrtvujemo za slavo Slovenskega Geocaching kluba. Edina oblačila s klubskim logotipom, ki smo jih imeli, so bile majice (in le Bojanova je imela dolge rokave). Tempeatura pa okoli ničle. In še veter. Sami sebi smo se zdeli malo čudni, za zgodovinsko fotko pa smo le odvrgli (skoraj vsa) oblačila nad pasom. A če bi prišel mimo gorjan v kratkih hlačah in gojzarjih, ki smo ga iz toplega avtomobila kasneje opazili nižje po cesti, najbrž ne bi niti trenil z očesom. Naredil sem še fotografijo s slovenskimi sledljivčki dekorirane spominske plošče, potem pa v avto.Nismo se vrnili po isti poti, ampak smo naredili krožno pot mimo parka z enim tradicionalnim in dvema EarthCache zakladoma, ki smo si ju prav tako nagledali v pripravah na pot. Dobre tri ure in 13 najdb. V hotelu smo bili pred enajsto, da smo se še malo očedili, potem pa smo se odpeljali proti oceanu. Novim dogodivščinam naproti. Tudi o njih boste še brali (glej S prijateljema na geopotepu (prvi del): Oregon).
Se torej splača obiskati ta geozgodovinski kraj? Če se na severozahod ZDA odpravljate z geolovskim namenom, potem imate obisk najbrž tako ali tako v načrtu. In gotovo tudi obisk drugih dveh oregonskih zakladov iz leta 2000 (GC12 in GC17). Nam sta bila predaleč, dostop bi bil v pozni jeseni tudi težaven zaradi snega (po prvem novembru sta bila najdena samo enkrat). Če se v teh krajih znajdete s kakšnim drugim razlogom in imate pol dneva časa, izkoristite priložnost. A računajte na to, da potrebujete lasten prevoz, saj javnega ni. Kako velik ovinek boste pripravljeni narediti, je odvisno od vaše geolovske strasti. A zdaj vsaj veste, kaj vas tam čaka.