S prijateljema na geopotepu (prvi del): Oregon

Včasih se pojavi kakšna res dobra priložnost. Takrat se je treba hitro odločiti in jo pograbiti. Mi (osebni zaimek, ki ga poleg mene sestavljata še Bojan in Vane, v teh krogih poznana kot bojank in kompaski) smo to storili sredi lanskega oktobra. In rezervirali (takrat še) kratko potovanje na severozahod ZDA z glavnim ciljem obiskati nekaj legendarnih geolovskih krajev. Niti mesec dni kasneje smo 17. novembra vstali zelo zgodaj, spili močno kavo na Brniku, prestopili v Parizu in čez Atlantik v ne ravno polnem (a zato toliko bolj udobnem) B777-200 ujeli tako dober veter, da smo pristali na letališču Seattle/Tacoma 40 minut prej kot po voznem redu.

Skozi imigracijo smo prišli v nekaj minutah. Vse je šlo tako hitro, da smo spregledali letališki virtualni zaklad, čeprav smo skoraj stali na njem. Ob 14.20, ko bi po voznem redu šele pristali, je Vane že urejal papirje za najem že dolgo prej rezerviranega avtomobila. Čakala nas je 180 milj dolga pot do hotela na obrobju Portlanda v Oregonu, morda bo čas za postanek celo pri dveh, ne samo enem EarthCache zakladu. Potem pa so se stvari zapletle. 😰 Podrobnosti bom preskočil. Naj povem samo, da smo se s Cindy oziroma Frau Potter srečali že nekaj dni prej kot je bilo načrtovano in da smo se na robu živčnega zloma odpeljali proti Portlandu malo pred 18. uro v trdi temi (ki jo je razsvetljevala le gneča na avtocesti proti Tacomi in Olympii). O EarthCache zakladih nismo več razmišljali. Po uri in pol vožnje se je bilo treba ustaviti. Bolj kot ne za nosom smo zavili na izvoz v kraju Centralia in naleteli na klasično ameriško okrepčevalnico Country Cousin. Dekor, hrana, kava, vse je bilo kot v kakem filmu ceste. To je bilo že bolj podobno dogodivščini, kot smo jo načrtovali.

A že čez uro smo spet trdo pristali na tleh pri Aloha TB hotelu. Osemsto favoritov, tu se je treba ustaviti. Veliko škatlo, namontirano na avtocestno ograjo, smo našli takoj. A je bila zaklenjena s kombinacijsko Master Lock ključavnico. Kako, za vraga, se to odpre? Zdaj že vemo, takrat pa nam premraženim, utrujenim in rahlo naveličanim vsega niti Google ni mogel pomagati. Pot do Portlanda se je vlekla. Bojana je zmanjkalo, z Vanetom pa sva zadnje pol ure čvekala kar nekaj, samo da sva ostala budna. Vogonska poezija bi v takem trenutku prišla še kako prav. A smo se do hotela pozno zvečer privlekli tudi brez nje.

Veliki petek

Naslednje jutro smo obiskali Original Stash oziroma kraj, kjer je bil postavljen prvi zaklad (glej prispevek Tam, kjer se je vse začelo). Prvi glavni cilj je bil dosežen. Usmerili smo se na zahod proti oceanu. Z nekaj geolovskimi postanki, večinoma načrtovanimi vnaprej. Že doma smo si nagledali zaklade z veliko favoriti, pa zaklade na lokacijah, ki so se nam zdele zanimive ali primerne za postanek na poti. Rešili smo nekaj ugank, Vane je preštudiral EarthCache zaklade. Vsako jutro sem pripravil seznam želja, da smo vedeli, kaj nas čaka. In se sproti odločali, kaj bomo zares poiskali. Cilj je bil lahkotno potovanje od zaklada do zaklada, ne bogatenje statistike.

Najprej smo obiskali zanimiv EarthCache blizu kraja, kjer so staroselci našli največji v ZDA najdeni meteorit. Poimenovali so ga Tomanowos in ga imeli za neke vrste svetinjo. Na Zemljo je padel stotine kilometrov stran, na kraj najdbe pa so ga prinesle številne apokaliptične poplave, ki so ob koncu zadnje ledene dobe oblikovale pokrajino v tem delu ZDA. Vse je lepo opisano na informacijskih tablah v parku ob rečici, kjer je tudi pomanjšana replika meteorita. Končna točka zaklada Master of Mystery: Portland, skozi katerega se je prebil Bojan, je prinesla manj veselja. Po 1,5 geolovec-ure iskanja smo odnehali brez najdbe. Dnevi so novembra kratki, če smo hoteli še kaj sonca na plaži, je bilo treba naprej. Ustavili smo se še pri virtualnem zakladu pri izviru mineralne vode ob cesti in na končni točki uganke Rock Bands (z Bojanom sva jo rešila v nekaj minutah), ki nas je pošteno nasmejala. Škatlico smo namreč našli na začetku gozdne ceste s prikladnim imenom Music Road. Priobalno hribovje smo prečkali na prelazu kakih 500 m visoko nad oceanom. Pokrajina je precej gozdnata. Ko smo se ustavili pri večstopenjskem zakladu Cannons Don’t Thunder na počivališču, s katerega se je skozi drevesa že videlo morje, smo imeli še vedno občutek, da smo nekje pod Vršičem. Postanek je bil daljši od načrtovanega, ker smo nekaj zamočili pri pridobivanju podatkov. A smo na lokaciji ponovno in pravilno izračunali, kje se skriva vsebnik. Od tam je bilo do kraja, kjer smo prvič osupnili ob razgledu, le še nekaj minut vožnje.

Oregonska obala je ena največjih naravnih in turističnih znamenitosti v tem delu ZDA. Prvič smo jo zagledali s parkirišča pri Ecola Point državnem parku, kjer smo si privoščili sprehod po potkah nad morjem in najdbo nekaj zakladov. Mimoidoči so nas pri iskanju zaklada Ecola Point Multi vprašali, če iščemo gobe. Lisičk je menda tukaj, 100 metrov od morja in 50 metrov nad njim, v sezoni kolikor hočeš. Seveda smo si morali ocean takoj ogledati tudi čisto od blizu. V ta namen smo se v naselju Cannon Beach sprehodili po plaži, kjer na suhem delu pesek škripa kot star parket, do impresivnega osamelca Haystack Rock (in, poleg drugih, poiskali še tradicionalni in EarthCache zaklad z istim imenom). Morje se nam je ravno takrat vljudno umaknilo. Žal je bil dostop do skalnatega dela plaže ob vznožju osamelca prepovedan, da ne bi vznemirjali ptic, ki iščejo hrano v bazenčkih med skalovjem. Policijski avto nedaleč stran je dal vedeti, da s prepovedjo mislijo resno.

Do sončnega zahoda smo vknjižili še nekaj najdb, potem pa odhiteli v Seaside, nekakšen lokalni Portorož ali Medulin, da smo se vselili v hotel in očedili pred večernim dogodkom. To ni bil kakršen koli dogodek, ampak prvi od dveh, ki smo jih gostili na tem potovanju. Organizacije dogodkov smo se lotili resno in z željo, da bi nanju pritegnili tamkajšnje geolovce. Potrudili smo se z opisom in iz klubske spletne trgovine naročili nekaj sledljivih nagrad za srečolov. Kraj dogodka v Seasidu ni bil izbran naključno. Domnevali smo, da nas bosta v nekdanjo mestno ječo, danes pa kraft pivovarno in pivnico Seaside Brewing Company, le ulico stran od hotela tako ali tako zvabili lakota in žeja. Zakaj ne bi bil dogodek kar tam? Da sta hrana in pijača izvrstni, smo se prepričali še pred prihodom prvega udeleženca. Na koncu so se nabrali štirje domačini: nebrevod, ki se je na dogodek pripeljal iz 100 km oddaljenega Portlanda, Orange Crash, lokalna legenda in lastnik mnogih zakladov v regiji (vključno z omenjenim Rock Bands), in skrivnostni par, za katerega nismo prepričani, ali sta sploh geolovca ali pa sta se omizju pridružila kar tako (sicer sta se vključevala v geolovske pogovore, vzdevek, s katerim sta se vpisala v dnevnik, pa uporablja nekdo v Nemčiji). Štirje udeleženci so si razdelili štiri dobitke na srečolovu, potem pa se je geoklepet kljub utrujenosti v prijetnem vzdušju in ob dodatnih vrčkih raztegnil na dobri dve uri. Lokalnih geolovcev je tukaj malo, zato smo bili z udeležbo zelo zadovoljni.

Sončna sobota

Zbudili smo se v nov čudovit sončen dan in med zajtrkom zaradi tega nekoliko spremenili dnevni načrt.

Morda je tukaj pravo mesto, da povem kaj o vremenu. Na Pacifiškem severozahodu je sredina novembra statistično najbolj deževno obdobje v letu. Sicer večinoma ne naliva, vendarle pa moča prihaja z neba tako vztrajno, da zlepa ne odneha. Če se vsemu skupaj pridruži še veter, je lahko prav zoprno. Vedeli smo, v kaj gremo, in tudi vzeli v zakup, da bo geolov morda samo skok iz avta v dež in veter po podatek za vpis najdbe virtualnega zaklada. Teden dni pred odhodom je bilo vreme še obupno, potem pa so napovedi postajale vedno bolj optimistične. Ob prihodu smo navdušeno ugotovili, da je bil optimizem upravičen. Starejša domačinka nam je to jutro v trgovini povedala, da so »že imeli pripravljene dolge gate, zdaj pa tako sonce…« Na celem potovanju je zares deževalo le eno dopoldne, ko smo imeli v načrtu dejavnost pod streho, dež pa je nehal skoraj isti trenutek, ko smo ugotovili, da potrebujemo še dva dneva lepega vremena. Lahko bi rekli, da smo imeli z vremenom veliko srečo. In ne bi nič pretiravali.

Prvotni načrt za soboto je torej bil, da do 17. ure vrnemo avto na letališče in pred tem, dokler je še dan, poiščemo virtualni in tradicionalni zaklad na pokopališču, kjer je pokopan Jimi Hendrix. A smo ob kavi, ki v količini, potrebni za poživitev, tudi odžeja, ugotovili, da bi bilo škoda zapraviti tri ure sončnega dneva za vožnjo zaradi dveh sentimentalnih najdb (in enega zelo privlačnega EarthCache zaklada). Zato smo se odločili, da ostanemo na obali do sončnega zahoda, si privoščimo pozno kosilo in pot do letališča prevozimo zvečer.

Do 11. ure, ko smo morali zapustiti hotel, smo se sprehajali po Seasidu. Lahkotno smo poiskali nekaj zakladov različnih vrst ter za dobro mero (večinoma na sprehajališču vzdolž plaže) oddelali eno avanturo in pol. Glavni cilj dopoldneva smo si nagledali že doma. Pozornost nam je pritegnila razbitina ladje Peter Iredale, ki je tudi istoimenski virtualni zaklad. Velika štirijambornica je oktobra 1906 v težkih razmerah nasedla na plaži le nekaj kilometrov od ustja velike reke Kolumbije. Področje severno in južno od ustja je znano kot Pacifiško pokopališče (Graveyard of the Pacific) in velja za eno najzahtevnejših plovnih poti, saj lahko zaradi rečnih, obalnih in plimnih tokov povsem nepredvidljivo in neodvisno od vremena nastajajo do nekaj metrov visoki valovi, ki se hitro lomijo. Ob ustju je tudi veliko spremenljivih plitvin in nekaj čeri. Odkar so področje naselili Evropejci, so tukaj našteli več kot 2.000 brodolomov. Več je o tem napisanega v opisu EarthCache zaklada Graveyard of the Pacific, ki smo ga lahko obiskali zaradi spremembe načrta.

Razbitino, ki je danes na področju državnega parka Fort Stevens, smo si ogledali in pofotkali z vseh strani. Iz peska po skoraj 120 letih štrli samo še okostje premca in stebra s krme, pa plaža in razbitina kljub temu naredita velik vtis. Sploh v takem vremenu. Zakladov je v parku veliko, mi pa smo si želeli ogledati ustje Kolumbije. Južni breg je le nizka sipina, ki jo v morje zaključuje dolg južni valobran, s katerim so pospešili in usmerili tok reke, da bi zmanjšali zasipavanje plovne poti. Poiskali smo nekaj zakladov v gozdičku za dolgo peščeno plažo, same prostorne škatlice in eno veliko vedro. To je bila priložnost, da odložimo še večino preostalih sledljivčkov, ki niso imeli posebnih ciljev. Oregonski geolov smo zaključili s kratkim sprehodom po južnem valobranu.

Severni breg reke, ki je že v zvezni državi Washington, se zaključi s pečinami rta Cape Disappointment. Do tja smo prišli čez več kot 6,5 km dolg most, ki se na najvišji točki dvigne več kot 60 m nad reko. Dodatni del dnevnega programa, ki nam ga je omogočilo lepo vreme, smo začeli s sprehodom do svetilnika na skrajni točki rta, kjer so izhodiščne koordinate že omenjega EarthCache zaklada. Z višjega razgledišča je tudi pogled na Kolumbijo veličastnejši. Spotoma smo se ustavili pri virtualnem zakladu na enem od topniških položajev (razumljivo je bilo ustje na obeh straneh dobro utrjeno), kjer so nas nezanesljive koordinate pripeljale k napačnemu, ampak precej verjetnemu odgovoru na vprašanje za vpis. Na srečo sem še pravi čas posumil, da nekaj ni v redu, in odgovor preveril pri enem od prejšnjih najditeljev.

Z višav smo se spustili na plažo. Kot je lepo opisano v EarthCache zakladu Life’s A Beach, Then You Erode, je Kolumbija nasula peščen polotok, ki se od lokacije zaklada razteza še skoraj 40 km proti severu. Ni čudno, da 45 km neprekinjenega peska imenujejo Dolga plaža (Long Beach). Njene razsežnosti so res impresivne. Bibavični pas je širok vsaj sto metrov, zato je srednji del dovolj utrjen za vožnjo z avtomobili. Mi vožnje nismo preizkusili. Smo se pa sprehodili prav do morja in nato na povratku do avta naredili ovinek do dveh tradicionalnih zakladov ob obalni kolesarski stezi. V zakladu The Laurie Cache #3 se je tri mesece pred našim obiskom zgodil odločilni preobrat v naši Dirki sledljivčkov 2022. Takrat tega nismo vedeli, sicer bi škatlo in lokacijo temeljito fotodokumentirali. Smo pa dokumentirali nenavadno najdbo s kolesarske steze: povoženega jurčka. Gobe tukaj rastejo skoraj do morja.

Za kosilo sem si zaželel seafood chowder (nekakšna krompirjeva kremna juha z bolj ali manj pestrim dodatkom morskega življa) in sem sopotnika nagovoril, da smo poiskali okrepčevalnico Captain Bob’s Chowder, nad katero se navdušuje Tripadvisor. Spet nekaj ameriške folklore. V dolgem in ozkem prostoru na eni strani kuhinja, na drugi strani pet miz s klopmi, vmes pa pult z blagajno. Eno mizo zasedata kuharica in točajka, ki igrata karte in se glasno prepirata.Tujci nismo naredili posebnega vtisa. Najbrž sta jih vajeni, saj so stene ovešene s Tripadvisorjevimi priznanji. Chowder je bil res dober, morda najboljši, kar sem jih kdaj jedel. Privoščil sem si ga četrt galone, malo zaradi lakote malo pa zato, ker je bila videti skodelica z napisom »quart« na polici precej manjša kot pred mano na mizi. Tudi Vane in Bojan sta bila zadovoljna s svojim obrokom. Le piva niso stregli. Ampak smo že vedeli, kje bomo nadomestili to pomankljivost.

Bili smo dovolj siti, da smo kljub slabši nadomestitvi tekočine skočili še do dveh virtualnih zakladov. Prvi je bil pri največji ponvi na svetu, drugi pa pri uradnem vhodu na, po tukajšnjih (morda nekoliko pretiranih) navedbah, najdaljšo plažo na svetu. Prvega smo obdelali takoj, drugi pa se nam je tako priljubil, da smo tri mesece kasneje v čast našega obiska Long Beacha (in še iz nekih drugih razlogov, ki jih povemo samo med geoklepetom na kakem dogodku) ob Savi pod Vikrčami postavili zaklad From Long Beach to Sava Beach.

Ko smo, vsaj tako se je zdelo, opravili z obema virtualnima zakladoma, smo poiskali pivnico. Na dolgo pot do letališča ne smemo žejni. Long Beach Tavern je bila prikladno na poti do avta. Ko smo vstopili, smo bili malo presenečeni: na ulicah nikjer nikogar, taverna pa tako polna, da smo komaj našli prostor. Zdaj vsaj vemo, zakaj so ulice prazne… Dobre tri ure in nešteto ovinkov (dokler nismo prišli na avtocesto I-5) kasneje smo oddali avto. Letališče je s centrom Seattla povezano z udobnim vlakom, a smo bili tako utrujeni, da smo si privoščili taksi. Taksist je po ulicah mimo pristanišča in skozi tunel pod središčem mesta drvel 120 km/h. Pozitiven učinek tega adrenalinskega šoka je bil, da smo bili v hotelu prej, kot smo pričakovali. Začeli smo urejati vtise in načrtovati nedeljski geolov v Seattlu. To pa je že naslednja zgodba.

Oregonski del potovanja smo zaključili z 42 najdbami (in še vsaj s 15 najdbami iz avantur ter nešteto vtisi in zgodbami). Veliko? Malo? Nam se je zdelo ravno prav.