Vojaški Vis – rt Barijoška

Vis je majhen otok v Jadranu z bogato vojaško zgodovino. Ko je JLA (za vse, ki ne poznate kratice: JLA pomeni Jugoslovanska Ljudska Armada) leta 1991 razpadla, je za seboj pustila ogromno objektov, ki so bili včasih za nas navadne občane popolnoma nedostopni. Spomnim se, da je v mojih mladih letih sošolec Leon z družino tja hodil na poletne počitnice z Wartburgom in so za vstop na otok potrebovali posebno dovoljenje. Tujim državljanom pa je bil vstop na Vis tako ali tako prepovedan. Mi smo bili tam poleti leta 2015, ko so bili na otoku le štirje zakladki.

Ena izmed turističnih ponudb na Visu je »Military Vis« ali obisk vojaških objektov na Visu. Žal pa na tej turi pokažejo le dve ali tri večje znamenitosti, ostale pa samevajo in čakajo na priložnostne obiskovalce. Pravijo, da naj bi bilo po celem Visu okoli 37 vojaških objektov in skupno okoli 70 km tunelov. Jaz sem si naredil kar velik seznam teh objektov, težava pa je, da nikjer ne najdeš točk dostopa do teh objektov. Kar precej sem se moral potruditi, da sem zbral te informacije.

Zgodovina JLA me je vedno privlačila, kljub temu, da vam ne morem povedati nobene svoje zgodbe iz JLA, ker sem bil prva generacija, ki se je namesto v vojsko vpisala na fakulteto. Nekaj let nazaj smo dopust preživljali pri eni ful luštni družini v zalivu Rogačič blizu mesta Vis. Medtem, ko so punce uživale v in na morju, sem se jaz potepal po otoku s ciljem poiskati stare rove in zaklonišča, ki jih je JLA opustila. Ena takšna luknja je bila že kar v zalivu Rogačič.

Okoli 50 m globok, v skalo vklesan rov za podmornice z dodatnimi prostori za municijo, skrivanje posadke in pobeg. Ta rov, ki smo ga videli naravnost iz apartmaja, me je pravzaprav navdihnil, da sem poiskal še ostale zapuščine in ena izmed njih me je vodila tudi na rt Barijoška.

Otok Vis ima pravzaprav le 2 večji mesti, Vis na vzhodu in Komižo na zahodu, ki sta med seboj oddaljeni slabih 10 km. Komiža je imenovan tudi zaliv, ob katerem se na levi in desni strani dvigajo iz morja navpične stene, popolnoma neprehodne. Verjemite, da so res neprehodne, ker sem preveril.

Severno izven Komiškega zaliva pa se nahaja včasih strogo varovano vojaško območje, danes pa od boga pozabljen zaliv Barijoška in rt z enakim imenom. Lokalci ga imenujejo tudi Barijaci. Tukaj ne boste našli lepotic, ki izvirajo iz imena in je večna moških najprej pomislila na njih.

Skoraj nedostopen iz kopnega, vendar sokoljemu očesu ni ušlo, da neka tanka pot vseeno vodi do tja, začne pa se … na drugi strani otoka. Tistega dne sem si izposodil skuter in čelado ter se iz zaliva Rogačič odpravil najprej do Oključne, ki je nekje na sredini otoka. Cesto sem poznal, ker smo se že prej vozili po njej. Makadamska, z vodnimi žlebovi, do Oključne komaj prevozna, za dalje pa nisem vedel. Pa fejst v hrib sem se moral peljati, tam nekje na 200 metrov sem prišel. V Oključni sta bili 2 turistični hišici, tako da je bila to zadnja točka, kjer sem srečal še koga, ki diha.

Nadaljeval sem po cesti naprej, srečal kar nekaj živali, od mišk, podgan, zajcev in kač. In sem se peljal. Kamni na cesti so bili vedno večji, za pest ali več, tako da ni bilo nobenega divjanja. Pa še kar naprej navzgor sem se peljal in po kakšne pol ure prispel na najvišjo točko mojega potovanja, nekaj čez 400 metrov nmv. Iz vrha sem opazoval krasen sončni zahod.

Sončni zahod je lep, ampak … ima tudi svojo slabo stran: ko sonce zaide, imaš le še kakšne pol ure do uro časa do teme. Bil sem na 80% poti, predvsem pa me je skrbelo, da se moram spustiti prav do morja in potem seveda tudi vrniti nazaj na 400 metrov nmv. Mahnil sem jo naprej, cesta pa se je vlekla kot jara kača.

Še preden sem prišel do morja, pa sem se ustavil pri stari kasarni malo nad zalivom. Totalno zdemolirana, od nje so ostale le še stene. Tisti vojaki, ki so včasih tukaj služili, so verjetno zadeli na lotu. Kasarna v senci, blizu morja, verjetno brez večjega nadzora šefov. Skratka: zastonj počitnice. Včasih lepo urejena okolica, danes pa so ostale le še stene z nekaj grafiti. V kasarni se nisem dolgo zadrževal, ker se mi je mudilo na cilj.

In tako sem se čisto na koncu te 2,5 urne in 21 km dolge poti pripeljal do zaliva Barijoška, zaliv kjer bodo čez 2 leti snemali film Mamma Mia 2. Zakladka tukaj ni bilo, moj cilj pa so bile 4 hiše, ki sem jih opazil pred davnimi leti, ko smo se tukaj mimo vozili s čolnom.

To so bile 4 popolnoma identične hiše velikosti okoli 10×5 metrov. V vsaki od njih se je skrival velik top, v današnjih dneh žal (ali pa ne žal) vsi štirje uničeni, hiše pa tudi že delno porušene. V primeru potrebe po streljanju s topovi bi topovi prvič ustrelili kar skozi streho, ker drugih nišnih lukenj ni bilo. Hišice oz. topovi so bili postavljeni 50 metrov narazen, pravi zaklad pa se je skrival pod njimi.

Ko sem si topove ogledal bližje in se spustil do vznožja topov, je bil za vsakim topom rov v podzemlje. Topovi so bili pravzaprav med sabo povezani s podzemnimi hodniki, v hodnikih pa so bili še dodatni prostori za municijo, spanje, prezračevanje itd.

Za 4. topom se je tunel nadaljeval nekam v notranjost. Ogledal sem si tudi to, dokler nisem ugotovil, da sem se v tem podzemlju zgubil. To se mi je pravzaprav zgodilo prvič, da sem bil tako dezorientiran, ker rovi niso bili pravokotni drug na drugega ampak so potekali vamo-tamo. Malo (beri: fejst) me je zgrabila panika in začel sem iskati izhod. V takšnem primeru je seveda najbolje, da se vrneš po poti, od koder si prišel. Tako sem tudi naredil, vendar sem nekje zgrešil. Na srečo pa sem kar naenkrat začutil, kako je v rovu postalo bolj toplo in to mi je dalo vedeti, da je izhod nekje blizu. Po kar nekaj stopnicah navzgor sem se seveda takoj odpravil na sveži luft, ven pa sem prišel v sosednjem zalivu zadaj za hribom pri zasilnem izhodu, ki pa je zunaj zgledal kot majhna hišica. Oddahnil sem si, res sem si oddahnil in s tem zaključil misijo Barjoška.

Ampak … bilo je potrebno priti še do doma. Zunaj je bila že črna tema, pred mano pa dobri 2 uri poti. Med vožnjo do rta Barjoška sem opazil en odcep in po podrobnem pregledu ugotovil, da bi to lahko bila moja bližnjica do glavne ceste. In res me je pripeljala nekam na polovico otoka in to do asfaltne ceste!

Tu pa še ni konec zgodbe. Ura je bila že krepko okoli 23:00, ko sem se vračal, zato je bila doma že cela panika. Potepal sem se namreč po takšnih širnih puščavah, da bi me menda našli čez kakšni 2 leti, če bi se mi kaj zgodilo. Klicali so me, a telefona nisem slišal, ker sem bil nedosegljiv. Reševalna akcija doma je že skoraj stekla, ko sem se na srečo vrnil domov. Nekaj dni sem imel potem prepoved izhoda ali kakor bi rekli v JLA: “Nema izlaza!”