Spet med mladimi geolovci
Zreče so mesto v severovzhodni Sloveniji pod obronki Pohorja v Dravinjski dolini. Kot enotno naselje so se razvile šele v zadnjih dvajsetih letih iz vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrave, ko so leta 1987 postale tudi mesto. Vendar pa Zreče kmalu ne bodo več znane zgolj po tovarni Unior in slovitih termah, prijaznih ljudeh in lepih pohodnih poteh v okolici. Očitno postajajo tudi kraj, kjer se kalijo mladi slovenski geolovci. Tako se je pretekli vikend, točneje v soboto dopoldan pokazalo, da se očitno v tem koncu za prihodnost geolova ni bati. Tokrat je že petič za osnovnošolce, predvsem četrih in petih razredov, potekala delavnica o geolovu. Razred v lokalni osnovni šoli je pokal po šivih, ko je mlade nagovoril predstavnik Društva prijateljev mladine Zreče, hkrati pa tudi lokalni geolovec Beno (benson-si). Ta je besedo predal dr.gumpiju, ki je tudi že kar stalnica tovrstnih srečanj.
Dr.gumpi je mladim predstavil igro, njeno zgodovino, razvoj, pokazal na zemljevidu, da so Zreče res na geolovskem zemljevidu, saj je tu kar nekaj zakladov. Seveda je bilo nujno omeniti različne vrste zakladov, pojasniti kako je s težavnostjo in velikostjo škatlic, izvedeti, zakaj vse so lahko pomembni atributi. Pa to še ni bilo vse. Mladi so si takoj po premieri, ki je potekala dan poprej v Koloseju, lahko pogledali letošnje filme geolovskega filmskega festivala in se ob marsikaterem nasmejali. Da jim je bil eden najbolj zabavnih prav letošnji slovenski zmagovalec in dobitnih slovitega palčka, res ni treba posebej poudarjati. Vendar pa filmi niso bili sami sebi namen. V filmih je možno slišati čudne kratice kot so FTF in TFTC, spoznati sledljivčke, izvedeti, da je zelo pomembna izbira kraja, kjer skriješ zaklad in seveda marsikaj tudi o tem, da te geolov lahko skorajda (ali pa prav zares) zasvoji. Komentarji dr.gumpija so razjasnili marsikaj.
Po dveh urah predavanj, ogledu filmov in seveda obvezni malici, je bilo treba iti še malo na sveži zrak. Geolov seveda niso zgolj suhoparne besede in sedenje v šolskem razredu, temveč doživetja na prostem. Toda kam bi jo mahnili? Dilemo je razjasnil pogled na telefon, presenečenje enega od organizatorjev je prišlo ravno pravi trenutek. Napotili smo se proti avtobusni postaji v Zrečah, kjer je bil glede na podatke iz sporočila, objavljen nov večstopenjski zaklad. Da podatkov ob takšnem številu mladih oči ne bo težko najti, je bilo jasno. Zgolj še skok do končne lokacije in vpis v lepo pripravljeno vpisno knjižico. Toda to še ni bilo vse.
Skupaj smo se odpravili še do Konjičana, vlakovne kompozicije nekdanje ozkotirne železnice, ki je Zreče povezovala s svetom. Geolovci vemo, da je tam res skrita škatlica. Ker pa nismo želeli, da bi jo mladim prekmalu razkrili, je bila v bližini skrita začasna škatlica, ki so jo seveda prav kmalu našli. V njej so bila presenečenja prav za vse, le izbrati so si morali, kaj jim je najbolj všeč. Eden od otrok si je zaželel kar samo škatlico in jo seveda dobil. Mogoče pa bo to nov zaklad, ki se bo nekoč pojavil v Zrečah ali okolici. Vrnili smo se do šole, kjer so otroke prevzeli starši in jih še polne navdušenja in vtisov odpeljali domov. Prav zanimivo bi bilo vedeti, koliko od njih se je že registriralo na spletišču geocaching.com in poiskalo (samostojno) svoj prvi zaklad.
Luštno. Tudi mi smo jih že nekaj navdušili, je pa problem pri otrocih, da nimajo svojega prevoza in so potem omejeni na svojo okolico. Največja zmaga je, če otroci potem premaknejo starše iz cone ugodja in gredo skupaj ven.