Z otroki po zaklad: Nočna dogodivščina
“Danes sva s sestrico praznovala RD, zvečer pa je oči vprašal, če gremo po zaklad. Ker se je sestrica bala, smo šli sami fantje. Jaz, oči in stric, ki gre velikokrat z nami po zaklade. Pot do tja je bila dolga, skoraj sem zaspal.” Ja, tako je to. Po dopoldanskem praznovanju naših mlajših članov, se je bilo potrebno rešit odvečnih kalorij. In ker se je že večerilo, smo se odločili za res pravo pustolovščino. Nočni zaklad. Toda noč ima svojo moč, zato smo se v temni gozd odpravili zgolj trije člani ekipe, seveda moški. Potem ko smo avtomobil parkirali na predlaganih koordinatah, smo se najprej nepremišljeno zapodili na napačno stran v breg. Toda hitro je bilo jasno, da smer ne bo prava. Ni nam preostalo drugega, kot da se spustimo nazaj do izhodišča in najdemo pravo mesto za začetek. Sedaj ni bilo težav, našli smo pravo mesto za dostop do začetnih koordinat. Seveda pa je hoja ponoči nekaj posebnega. “Oči mi je dal najmočnejšo luč, da sem lahko svetil po drevesih in iskal kje se sveti, da smo potem prišli do škatlic.” Tako smo že po prvih nekaj korakih zakorakali v pravo živo blato. Kakšen šok! Toda nismo se vdali.
Bali smo se, da smo osvetlili zgolj bližnjico, vendar je preverjanje pokazalo, da smo na pravi poti. Tako smo sledeč odsevnikom hodili gor in dol, baterijske svetilke so nam vedno pokazale, kam bo treba. Hitro smo bili pri prvi vmesni točki, pa tudi do druge nismo imeli težav. Ker sta namiga samo dva, smo mislili, da smo s tem že na koncu in bomo na plano potegnili škatlico z vpisno knjigo. Pa temu ni bilo tako. Tudi to je bil razlog za naše dolgo iskanje na tem mestu. Ko smo le našli tisto, kar nas je na tem mestu čakalo, smo namreč ugotovili, da drugi namig dejansko ni bil za vmesno stopnjo. Nič zato, bo šlo pa pri zadnji lažje, smo si rekli. Prebrali, zapisali in poslikali smo potrebna navodila. In rešili manjši zaplet. In odločno krenili naprej. Hmmm, naprej ja. Toda kam? Med tem, ko smo se spraševali, kje smo zdaj, je bilo treba rešiti še manjši zaplet. Najmlajši član naše moške druščine se je namreč uprl. Vsega je imel zadosti, temnega gozda, nekih nevidnih oči, ki so gledale tam iz goščave. Razumljivo, saj bi se še komu večjemu na takšnem mestu zatresle hlače.“Mene je bilo strah in sem hotel domov. Ker ima oči ene prijatelje, ki tudi iščejo zaklade, jih je poklical in so nam povedali kam naj gremo.”
Tako smo skupaj strah in nejevoljo premagali in res je s tem prišla tudi odrešilna misel. Klic v sili. Ker se nam ni oglasil prijatelj, ki nam je pomagal na začetku naše današnje poti, smo poskusili kar pri lastniku zakladka. Saj če kdo ve, bo on vedel najbolje. In res, s prejetimi navodili smo končno našli, kar smo v temnem gozdu iskali. Seveda po tem, ko smo vmes še zamenjali navigacijo, saj nas je tista na telefonu začela zavajati. Do končne točke nas je tako vodil eTrex30. Tam smo škatlico našli brez težav. “Na koncu smo našli glavno škatlo. Pogledal sem, če je kaj za menjavo, pa ni bilo nič. Škoda, ker sem hotel vzeti nekaj za sestrico.” Okolice pa si nismo mogli preveč ogledati. Ne toliko zaradi teme, temveč nas je že priganjal čas. Smo si pa na poti nazaj, ki je bila po našem občutku vsaj 5x krajša, privoščili čudovit pogled v nebo, kjer so se zvezde pokazale v vsem svojem sijaju. “Nazaj do avta smo pa šli po eni bližnjici. Najbolj sem si zapomnil zvezde na nebu in enega pijanega človeka, ki smo ga na poti domov skoraj povozili.”