Zabavno Druženje po notranjsko

Ko sva v začetku meseca opazila novo objavljen dogodek na Notranjskem in prebrala, kaj vse lepega nam bosta lokalca mmrvos in dmrvos tam pripravila, sva vedela, da tam ne smeva manjkati. Obljubljala sta namreč veliko zanimivega dogajanja: polhanje, ogled krmilnic za divjad, degustacijo domačih likerjev, obed iz kotlička in druženje ob ognju, pa še marsikaj drugega, kar bi nas zamotilo, da ne opazimo, kako začnejo že popoldne temperature v najhladnejšem kraju v Sloveniji strmo padati proti ničli.

Idilično Babno polje

Na težko dočakan dan srečanja nam je šla na roko tudi narava in nam pričarala prekrasen jesenski vikend, ko je sonce še poudarilo v rumene, oranžne in rdeče odtenke obarvano jesensko listje. Prihod na mesto srečanja, k lovski koči Županov laz, je bil tako prav pravljičen pobeg od vsakdanjika. Pri koči sta nas glavna akterja dogajanja že pričakala z notranjsko gostoljubnostjo: s toplim čajem iz notranjskih rožic, z odlično kavo, s celo paleto likerjev za vse vrste večjih ali manjših tegob, pa tudi kotliček je bil že na svojem mestu.

Obvezna oprema za… lov na medveda?

Za dobrodošlico smo si od širokega nabora ponujenih tekočin izbrali vsak svojo najljubšo, da smo se pogreli, nato pa je vajeti dogajanja v roke vzel dmrvos. Najprej nam je razložil, katere vse živali so značilne za te kraje in kako običajno poteka polhanje, da pa ne bi ostalo le pri besedah, smo se odpravili na sprehod do bližnje jase. Tam smo slišali par prigod, ki so se zgodile lokalnim lovcem pri opazovanju srnjadi, jelenov, pa tudi medvedov, nato pa smo (ob dogovoru z lovsko družino) nastavili jabolka v upanju, da bo ponoči po njih prišla divjad. Dmrvos nam je pokazal tudi, kako se nastavi past za polha, kako pri tem zakriti svoj vonj in kako jo spraviti v krošnjo drevesa. Odpravili smo se tudi do višje ležeče krmilnice za divjad, kjer smo spet slišali kar nekaj zanimivosti.

Kako uloviti polha v treh enostavnih korakih: pripravimo vabo, napnemo, skrijemo na drevo. Teren naj bo vsaj 3.5, težavnost za polha čim nižja. Žal (ali pa tudi na srečo) smo glede polhov morali pisati DNF.

V tem času se je sonce že skrilo za hrib in temperature so se začele hitro spuščati. Veselje ob vrnitvi v kočo, kjer je bil v tem času pod spretnimi prsti mmrvos že skuhan krompirjev golaž, je bilo očitno. Mnenje geolovcev je bilo povsem enotno – golaž je bil odličen! A kuharije s tem še ni bilo konec, saj je mmrvos zvečer pripravila še specialiteto iz polhov.

Daleč od prvih hiš in telefonskega signala smo vsi malo poprijeli in na kup znosili dračje in veje, potem pa zakurili pravcati taborniški ogenj, okoli katerega smo se greli, si pekli hrenovke in si pripovedovali takšne in drugačne zgodbe. Glede na objem notranjskih gozdov je seveda marsikatera pripovedovala o bližnjih srečanjih s kosmatinci, občasno pa je katera od mam izvedela tudi kakšno novo prigodo, ki so jo »ušpičili« njeni otroci, pa zanjo do zdaj ni vedela.

Uživanje ob ognju za vse generacije

Ure so v prijetnem vzdušju hitro minevale, pokazala se je luna in napočil je čas za preverjanje, ali smo uspeli ujeti polha ali pa je morda kakšen kosmatinec prišel po jabolka, ki smo jih prej nastavili. Čisto potiho in z izključenimi lučkami, le v soju mesečine, smo se odpravili do jase. A je bilo očitno vzdušje pri lovski koči le preveč prešerno, saj kljub tihemu prihodu na poti nismo srečali nobenega prebivalca gozda (no, bodimo pošteni, kakšnega medveda si najbrž niti nismo želeli preveč od blizu ogledati).

Zabava, čudovita narava in učenje so se sklopili v nepozabno srečanje.

Seveda pa se s tem naše druženje še ni končalo. Kljub temu, da so nekatere druge obveznosti žal že klicale domov, nas je večina sprejela prijazno povabilo za prenočitev v koči. Tako smo notranjsko gostoljubje uživali še v nedeljo zjutraj, se okrepčali in ob taborniškem ognju preganjali jutranji mraz, predvsem pa naredili načrte za skupno geolovsko potepanje po tem prelepem koncu Slovenije. Pa tudi s tistimi, s katerimi se nismo dogovorili za skupen lov, smo se na poti večkrat srečevali in nadaljevali prijetno kramljanje in nanizali nekaj novih, smeha polnih dogodivščin, na katere se bomo lahko spominjali ob našem naslednjem srečanju.

Tega prispevka enostavno ni mogoče zaključiti brez iskrene zahvale dmrvosu in mmrvos, ki sta nam pričarala izredno prijetno in zabavno, pa tudi poučno srečanje na Notranjskem. Zagotovo se bomo vsi z veseljem še kdaj podali v ta konec Slovenije.