Zaklad meseca – Grad Lože by Sviloprejka

Sedaj, ko pri nas še kraljuje zima, je dobro iti v malo bolj tople kraje. Seveda ni treba prav daleč, že Vipavska dolina je v tem letnem času, če ravno ne vleče okoli vogalov burja, prav prijetna. Sprehodi med vinogradi, ki počivajo po tem, ko so jeseni dali novo letino grozdja, ki kot vino že zori v sodih, je čaroben. Tudi s kolesi se lahko zapodimo naokoli, obiščemo lepe in zanimive kotičke, sledimo reki Vipavi. Ali pa zgolj poiščemo kakšen zaklad. V tem koncu jih je kar veliko, nekateri so preprosti, drugi predstavljajo izziv za genialne možgane, tretji fizične sposobnosti geolovca. Grad Lože in zaklad, ki je skrit v njegovi bližini, spadata bolj v prvo skupino. Pa to ni nič narobe. Saj je domiselnost pri izvedbi pripomogla, da ob najdbi izriše nasmeh in iskrico navdušenja tako začetnikom kot izkušenim geolovcem. Dostop ni težak, če ne bomo dostopali peš ali s kolesom, se le zavedajmo, da je zadnjih nekaj sto metrov mestoma slab makadam, primeren bolj za visoko postavljene avtomobile. Odvisno od časa, ki ga imajo domačini, da pot po zadnjem deževju kar uredijo.

No, kaj pa je tako posebnega na tem gradu? Od kdaj motri na Vipavsko dolino? Na tem mestu naj bi bil že v 12. stoletju stal neutrjen srednjeveški dvor, ki so ga zgradili grofje Bogenski, v njem pa so živeli ministeriali Leitenburg, po katerih je kraj dobil ime. Na začetku 13. stoletja so posest podedovali grofje Andleški, po letu 1228 pa je prešla v last oglejskih patriarhov. Ti so jo leta 1351 prepustili Habsburžanom, ki so jo leta 1399 podelili Walseejcem. Leta 1472 je posest prešla v deželnoknežjo last, v drugi polovici 16. stoletja pa najprej v zakup, nato v last rodbine Cobenzl. Sedanji dvorec je dal pred letom 1675 zgraditi Janez Filip Cobenzl. V glavnem poslopju je bila tudi grajska kapela Kristusovega trpljenja. Po izumrtju rodbine leta 1810 je posest podedoval Mihael grof Coronini in jo leta 1822 prodal zdravniku Jožefu Mayerju. V lasti družine Mayer je dvorec ostal do druge svetovne vojne, po njej pa je bil nacionaliziran in je služil za družinska stanovanja in druge dejavnosti; krajši čas je v njem delovala kmetijska šola (do leta 1962). Zdaj stavba sameva.

Kar veliko zanimivega torej. Stavba z burno in pisano zgodovino, zanimiv zaklad v njeni bližini, prijeten sprehod, čudovit pogled, mogoče še kakšno srečanje s tem ali onim domačinom. Degustacija tega, kar je vipavska zemlja dala v zadnjih letih. Mislim, da je razlogov za obisk tega konca naše domovine, več kot dovolj.