Zaklad meseca – Ilirska Bistrica, nekoč in danes by Kinčoropi

Vsak kraj ima svojo zgodovino, svoje zgodbe, svoje posebnosti, znamenitosti in večina jih ima danes tudi svoj zakladek. Zakladek določenega kraja. Na žalost velikokrat samo res skromen opis naselja in škatlica zataknjena za rob prometnega znaka, ki označuje začetek tega kraja. Pripelješ, ustaviš, se podpišeš in greš. Opisa seveda nisi prebral, ponavadi že čez kakšen dan tudi pozabiš, za kateri kraj je šlo. Ekipa Kinčoropi je poskrbela, da zakladek Ilirska Bistrica nekoč in danes ne sodi v to kategorijo.

Zgodba z zakladkom Ilirska Bistrica nekoč in danes ima zame nekoliko bolj osebni pridih. Moja mama je iz Ilirske Bistrice. No, v bistvu je iz Trnovega, ki danes skupaj z Bistrico tvori Ilirsko Bistrico, svoje čase pa sta bili ti naselji celih deset minut hoda narazen. Kot ponavadi v naših krajih sta bili sosednji vasi skregani. Celo tako zelo skregani, da še danes zvonik cerkve v Bistrici kaže uro samo na tri strani, razen proti Trnovem. Zvonik v Trnovem pa ima uro samo na zahodni strani in kaže čas samo Trnovcem.

Trnovo leta 1901

V Ilirski Bistrici sem v otroštvu preživel kar precej časa pri dedku in babici. Najprej zaradi tega, ker v ljubljanskih vrtcih nisem dobil prostora, potem pa sem hodil tja na počitnice. Tako sem spoznal nekaj zanimivih kotičkov tega kraja in logično je bilo, da sem tam tudi postavil enega svojih prvih zakladkov – Hrib svobode. Takrat je bila na Ilirska Bistrica še brez zakladka. Potem se jih je v bližini pojavilo še kar nekaj.

Nekega aprilskega dne pa se na zemljevidu pojavi ikona za zaklad z uganko v Ilirski Bistrici. Zahtevnost 5? Ne, najbrž je postavljavec pretiraval, bom jaz to z lahkoto rešil. Saj sem ja na pol Bistrčan! Odprem opis in začnem gledati slike. Bazen, kino, dedkova trgovina, Belinova hiša, kasarna? Nič od tega. Nekaj lokacij takoj prepoznam, druge so mi popolna neznanka. Treba bo angažirati sorodstvo. Najprej kličem mamo. Nekaj ve, nekaj ni sigurna, zato svetuje, naj pokličem bistriško žlahto. Potem vzamem v roke telefon, pokličem bratranca v Ilirsko Bistrico in mu pošljem link. Minilo ni niti deset minut, ko mi je že poslal podatke, za katere stavbe gre in njihove koordinate. A ker nisem lovec na FTF, se nisem takoj odpeljal v Bistrico. Teden dni kasneje sem imel tako ali tako družinske obveznosti v tistem koncu, pa sva se z Emoncem odpravila še po podatke, ki jih je bilo treba zbrati na terenu. Lilo je kot iz škafa, zato sva si večino sicer poznanih lokacij ogledala kar iz avta. Pa nisva bila uspešna, ena številka ni bila prava. Malo sva si narobe razlagala navodila. V kasnejših vpisih sem opazil, da nisva bila edina. No, dva tedna zatem bilo vreme lepše in tudi midva, tokrat okrepljena s podmladkom, sva bila natančnejša in sva se brez težav vpisala v dnevnik. Sprehod po bistriških znamenitostih smo seveda zaključili na odličnem sladoledu. Tudi za to lokacijo vam bodo domačini vedeli povedati.

Bistrica okoli leta 1925

Zdaj vem, zakaj zahtevnost 5. Brez pomoči kakšnega domačina je takšno nalogo praktično nemogoče rešiti. Tisti, ki se tega zakladka še niste lotili in niste domačini, ne obupajte prehitro, če ne veste kje začeti. Če povprašate lastnika, vam bo zagotovo pomagal z namigom. Potem pa vabljeni na raziskovanje Ilirske Bistrice nekoč in danes.