Zaklad meseca – MM – bonus by susterji
Imate doma dijakinjo/dijaka tik pred maturo? Ste ljubitelji matematike? Bi radi obnovili svoje srednješolsko znanje računstva?
Če ste vsaj na eno vprašanje odgovorili z »da«, potem je »MM trail« v bližini Postojne kot nalašč za vas, Za osvojitev serije MM je namreč treba rešiti maturitetno polo iz matematike na osnovnem nivoju, to je 14 nalog (8 kratkih nalog tipa A in 6 krajših strukturiranih nalog tipa B), za MM – bonus, zaklad meseca marca, pa še nalogo iz višjega nivoja mature iz matematike (strukturirana naloga tipa C).
Ker imamo doma dijakinjo, ki jo je ravno čakal test matematike čez celo šolsko leto, smo imeli večino nalog hitro rešenih. Z ostalimi se je pomujal g. Pikaču, ki je v njih prav užival in komaj čakal, da se podava na teren.
Videti je obupno, a se da priti skozi…
Pričakala naju je lepo urejena krožna pot v bližini Postojne, dolga približno 7 km. Kakih hudih vzponov in spustov na njej ni, večinoma pa teče po gozdu. Zakladi so po njej enakomerno razporejeni, vsak vsebnik, čeprav mikro, pa je urejen skrbno z dodatno noto, ki nama je priklicala nasmeh na obraz. Namigi pa so, čeprav občasno prav pesniški, tako jasni, da nobene škatlice nisva dolgo iskala. Dve točki sta bili prav dih jemajoči in že sami po sebi vredni sprehoda, res pa je, da sva se do druge podala kar povprek čez grmovje, na koncu pa se je izkazalo, da do skrivališča pelje kratek in lepo speljan odcep poti (saj poznate prvi aksiom geolova: za vsak zaklad iz množice poljubnih zakladov velja, da se od njega vedno odide po boljši poti kot se do njega pride).
Pika na i pa je vsekakor bil bonus. V nasprotju z večino drugih trailov z v predhodnih zakladih dobljenimi podatki ne izračunate koordinat za skrivališče zadnjega zaklada, pač pa le do točke, kjer se skrivajo navodila za nadaljno pot.
Midva sva se namučila že s tem, da sva navodila zbezala na plano. Ko sva jih prebrala, pa je g. Pikaču začel preklinjati, da ne bo po treh urah hoje zdaj lezel v hrib. No, hrib je bil bolj griček, tako da sva bila res hitro na končni točki. Tam sva morala rešiti še terensko uganko, malce plezati ter se prebiti do navdušujočega vsebnika in bogato založenega zaklada. Bogato založenega zame, g. Pikačuju, ki še verjame v dedka Mraza, se je povesil nos. Šele ob odprti škatli se je namreč izkazalo, da je bil ves čas prepričan, da bo domov odnesel knjigo »Teorija verjetnosti«. Hja, če bi malce razmislil, bi najbrž lahko hitro zračunal, da je verjetnost, da bi se v zakladu skrivala prava knjiga za vsakega najditelja, praktično enaka nič.
