Bilo je nekoč v Ameriki: geolov v San Franciscu in okrožju Marin

Pred nekaj tedni mi je Facebook ponudil v poobjavo fotografijo, ki sem jo objavil pred devetimi leti: pogled na San Francisco in most Golden Gate z razgledišča na najvišji točki Conzelmanove ceste, dobrih 250 m nad morjem. V tistih letih sem večkrat potoval v ZDA, marca 2012 pa je bilo prvič, da sem na poti naredil velik ovinek z izključno geolovskim namenom. V kraje, ki sem jih s kolesom prevozil že nekaj let prej. Takrat sem bil še geolovski novinec, manj kot leto od prve najdbe. Vse je bilo skrbno načrtovano. Najel sem hudo 29-colsko gorsko kolo pri Blazing Saddles, se na pamet naučil vozne rede trajektov, preučil možne trase dveh izletov in zaklade ob njih naložil na takrat še Garminovo Dakoto 20, naštudiral vreme za naslednjih deset dni. Nič, prav nič ni moglo iti narobe. Iz oblakov sem padel na trdna tla še na domačem letališču. Vso kolesarsko opremo si pozabil, je pisalo v SMS-sporočilu od doma. Oprana je visela sušilniku meter od mesta, kjer sem pakiral kovček. 😱 Z nekaj klikanja po Amazonu sem popravil najhujše. In nekaj čez poldne po kalifornijskem času pristal v San Franciscu.

Kaj sem počel prvi dan vem bolje po najdbah kot iz spomina. V hotelu sem samo odvrgel kovček in vključil Dakoto, da je na okenski polici polovila satelite in pokazala lokacijo. Potem pa po mestu od zaklada do zaklada najprej po nakupih manjkajočih kolesarsko-pohodnih oblačil in končno do izposojevalnice koles. Najbolj se mi je vtisnil v spomin DNF na vedno živahnem trgu Union Square. Morala je biti končna točka neke uganke ali multija, ne vem več, katerega. Razmontiral sem kar dva škropilnika v rožah okoli spomenika sredi trga. Ta hudič ima v sebi dolgo in močno vzmet. Ko odviješ pokrov, se razleti, potem se je treba še potruditi, da vse skupaj spet sestaviš. In to neopazno. Normalen človek to naredi enkrat. A geolovska trma je včasih močnejša od razuma … Kolo sem preizkusil na strmih ulicah, po katerih vozi kabelski tramvaj, zadnja najdba dneva pa je bil velik zaklad sredi vrtičkarskega območja (sploh nisem vedel, da tudi v ZDA obstaja kaj takega). Green Thumb se mu reče. Postavljen julija 2001 in aktiven še danes. Kolikor vem, je bila to takrat najstarejša najdba kakega slovenskega geolovca.

Okrožje Marin in gora Mt. Tamalpais

V velikih mestih v ZDA (sploh takih, ki lahko gostijo kongrese z nekaj deset tisoč udeleženci) je nerodno to, da je do prvega pravega sprehoda v naravi kar nekaj ur vožnje. San Francisco je glede tega nekaj posebnega. Samo čez most je treba, pa si v okrožju Marin na polotoku Marin Headlands. V zaščitenih naravnih območjih, kjer gozdovi obalnih sekvoj (redwood) hitro zakrijejo pogled na urbano okolje. Po teh stezah in kolovozih je nekoč  Gary Fisher preizkušal svoje prve modele gorskih koles. Poznavalcem koles znamke Marin pa bo zemljevid sploh čisto domač: modeli koles – npr. kot so Sausalito, Tiburon, Stinson, San Rafael, San Anselmo, Bolinas Ridge ali Larkspur – so dobili imena po krajih v okrožju.

Tako sem se torej ob pol osmih zjutraj znašel v čakalnici na trajekt v Sausalito. Kolesarjenje čez most Golden Gate in povratek s trajektom iz Sausalita je nekaj, česar ob turističnem obisku San Francisca ne smete zamuditi. Zelo priporočam zgoraj omenjeno izposojevalnico koles. In zelo priporočam, da se lotite tega podviga v obratni smeri: najprej s trajektom v Sausalito, potem pa nazaj v San Francisco čez most. Ne boste omejeni s časom, ker vam ne bo treba loviti ure za povratek. In ne bo nevarnosti, da se zaradi množice turistov ne bi mogli vkrcati in bi morali čakati – seveda v vrsti na pomolu – poldrugo uro in več na naslednjo plovbo. Sausalito je simpatičen in lepo urejen kraj. Edini, za katerega vem, da v njem nepravilno parkirana kolesa odvažajo s pajki. Vsaj tako piše na tablah okoli pristanišča. Nisem se dolgo zadržal, ampak sem nadaljeval v smeri Mt. Tamalpais s postanki pri nekaj obalnih zakladih. Seveda tudi v slikovitem naselju plavajočih hiš ob pomolu Issaquah Dock. Ne pustite se nategniti. Če pridete ob oseki, boste videli, da imajo »plavajoče« hiške kar trdne betonske temelje.

Mt. Tamalpais se na glavnem vzhodnem vrhu vzpne 784 m nad morje. Z vrha se odpre izjemen razgled na celoten zaliv Sv. Frančiščka. Zato je priljubljena izletniška točka z asfaltirano cesto in velikim parkiriščem nekaj deset metrov pod vrhom. Tisti, ki si želijo posebnega doživetja, lahko gor tudi prikolesarijo (ali seveda pripešačijo). Pred leti sem kolesaril po asfaltu. Tokrat pa sem s hudim 29-colskim gorskim kolesom – Marinovim, kajpak – z asfaltne ceste odvil takoj po vstopu v zavarovano območje. Po labirintu gozdnih cest so me zakladi usmerili na Old Railroad Grade Fire Road, traso železnice, po kateri je nekoč vozil turistični vlakec. Nekaj malega o tem piše pri že arhiviranem zakladu The West Point Inn Cache. Cesta se vzpenja kolesarju prijazno, razgled pa postaja iz okljuka v okljuk bolj impozanten.

Razgled z vrha je bil res nepozaben. Točno tak, kot sem ga imel v spominu. Užival sem nekaj minut, potem pa sem se spustil do zaklada Mt. Tamalpais v skalovju nekoliko pod vrhom, umaknjenega od bunkeljskih oči. Na lokaciji sta že bili dve mladenki, ki sta si podajali dnevnik. Živjo, vidim, da sta že našli! Kaj pa? Huh, geocache? Ah, geocache, ne midve samo počivava na sončku. Očitno si nista podajali dnevnika, ampak neke zapiske… Izpod skale sem privlekel veliko in že malo zdelano škatlo. Bunkeljkama sem razložil, za kaj gre. Sta že slišali za to, videli pa še ne. Zaklad je bil skrit maja 2001 in je bil, kolikor vem, to takrat najstarejša najdba kakega slovenskega geolovca. Leta 2019 je bil arhiviran.

Spustil sem se na drugo stran polotoka, skoraj čisto do oceana. Najprej po široki, potem pa vse ožji stezici, po kateri smejo tudi kolesarji. Hitrost na spustu je omejena, na tablah je pisalo, da je celo nadzorovana. Na srečo na spustih, posebej po ozkih stezah, nisem preveč pogumen, me je pa vseeno zanimalo, ali bo iz kakega grma skočil ranger s kolesarskim radarjem. Do razgledne točke nad slovito prelomnico Sv. Andreja na obalni cesti sem užival v razgledu in občasnih srečanjih s srnami, ustavil sem se za dve najdbi. Malo sta me že priganjala čas in lakota. Iz meglic, ki so se vlekle z oceana nad kopnino, je začelo kapljati, zato sem se usmeril kar po glavni cesti nazaj proti Sausalitu. Vse je kazalo, da bom nenačrtovano ujel trajekt in si (oportunistično) skrajšal pot, zato sem se na drugi strani ustavil še pri zakladu Breakwater, do katerega dopoldan nisem mogel zaradi plime. Popoldan ni bilo težav. Lepo narejeno. Škatlica za film, zakamuflirana v kosu lesa. Obrneš, odmakneš deščico, ki pokriva vsebnik … in ti slabo nataknjen pokrovček škatlice za film pade v vodo. Pregloboko, da bi brodil. Predaleč, da bi dosegel. Nikjer nobene palice. Zadevo pa tok odnaša vedno dlje od obale. Ni rešitve. Namesto pokrovčka sem v škatlico zatlačil kepo papirja, da ne bi ven padel še vpisni listek, in kasneje v spletni dnevnik zaklada napisal, kaj se je zgodilo. Dan sem zaključil po 97 km kolesarjenja in 16 najdbah. Skoraj prepričan sem, da je bil to takrat moj dnevni rekord. Najdbe sem hotel vpisati še isti večer, pa sem nekajkrat zadremal kar med tipkanjem. Naporen dan je bil.

Čez most na rt Point Bonita

Naslednje jutro sem iz hotela odrinil ob povsem nemogoči uri. Napol namenoma. V načrtu sem imel pobiranje zakladov na Embarcaderu, dolgi promenadi ob nekdanjem tovornem pristanišču, ki jo čez dan zaseda množica turističnih bunkljev. Da sem bil zgodaj pokonci zaradi jet-laga, je bilo dobrodošlo. Pri prvem zakladu dneva sem bil čisto sam. In brez pisala. Predaleč od hotela, da bi se mi ljubilo nazaj. Na srečo imam tako uporabniško ime, da se mi je uspelo podpisati z uporabo plačilne kartice in najbolj umazanega kovanca za en cent. Pri naslednjem zakladu sem naredil fotolog, potem pa naletel na odprto trgovino s spominki in s stisnjenimi zobmi investiral sedem dolarjev v San Francisco kuli. Za webcam zaklad pri mestni koloniji kalifornijskih morskih levov ga nisem potreboval. Čas prihoda tja sem napovedal še iz hotela. Po minuti opazovanja jutranje ležernih tjulenjev je priletel SMS od doma, da sem bil opažen in posnet (to so bili še časi brez prenosa podatkov po razumni ceni).

Sledila sta dva DNF. Najprej pri zakladu I met him in a swamp down in Dagobah…, ki se začne pri vodnjaku s kipom mojstra Yode na ploščadi pred sedežem Lucas Films, nato pa še pri Sounds of the Bay, morskih orglah na skrajnem koncu valobrana marine. Skrivališče je bilo pri obeh očitno, le vsebnika sta dobila noge (oba sem kasneje našel: Yodo čez slabo leto, morske orgle pa po dodatnih treh ali štirih obiskih pet let kasneje). Pred vstopom na most sem vendarle našel en tradi, na drugi strani pa sem se ustavil pri virtualnem zakladu. Takrat ne virtualnih ne EarthCache zakladov nisem imel za prave zaklade. Če ni vsebnika, ni pravi zaklad. San Francisco je poln starih virtualov, a sem jih takrat vse po vrsti preskočil. Ne vem več, zakaj sem se ustavil pri Marin Headlands One. Morda zato, ker je bil to moj prvi virtualni zaklad?  Kakor koli, bolj kot najdbe virtualnega zaklada sem se veselil spusta v zalivček Kirby Cove, kamor sta vabila zabojnik za strelivo in razgled na most Golden Gate. Hitra najdba. To je pravi zaklad, ne pa neki virtual… Še podpis v dnevnik. Hmm, kje je moj preplačan San Francisco kuli? Z nekaj miselnega napora sem si v glavi prikazal sliko, kako ga odlagam na klopco pri zadnji najdbi. Pobral pa ga očitno nisem. Na srečo je bila v veliki škatli množica pisal, eno tudi delujoče.

Počitek ob morju in malica na klopci s pogledom na most in mesto sta bila prijetna. Prijetnost je prišla s ceno skoraj 300 m vzpona na uvodoma omenjeno razgledišče na Conzelmanovi cesti. Potem pa spust proti rtu Point Bonita, ki na severu omejuje vhod v preliv Golden Gate. Cesta je ozka, a enosmerna, zato sem lahko spustil, kolikor je pač neslo v vedno močnejši nasprotni veter. Na cilju dneva sem si obetal sprehod po skalovju, čudovit razgled in najdbo EarthCache zaklada. Pričakalo me je razočaranje: pot je bila zaprta. Kdor si misli, da je geolovca na pohodu ustavila neka opozorilna tabla, se hudo moti. Obrnil me je šele strogi pogled stražmojstra, ki se je pojavil izza prvega ovinka. Pot je zaprta in nevarna, sir! V sosednjem zalivu je še nekaj EarthCache zakladov, pa v vedno močnejšem vetru nisem imel več veselja in sem nadaljeval po krožni cesti nazaj proti mostu in mestu. Veter je bil na vzponu dobrodošel pomočnik. Sredi popoldneva sem bil v hotelu, si po 60 km geo-kolesarjenja privoščil nekaj počitka in se nato še lahkotno sprehodil do zaklada California Gold TB Hotel, priljubljenega varnega zavetja za sledljivčke. Potem sem se lotil vpisovanja najdb. Geolovski dan je bil zaključen, prikazovala se mi je samo še večerja v Hang Ah čajnici, kjer dim sum strežejo tudi zvečer. Geolovski račun brez krčmarja.

FTF

Zabavna stran geolova je tudi nepredvidljivost. Ko že misliš, da si zaključil dan, te pokliče geolovski prijatelj, če bi skočil z njim do novega zaklada. Sredi San Francisca takega klica seveda nisem pričakoval. Sem pa med vpisovanjem dnevnih najdb opazil, da se je na seznamu pojavil zaklad Secret Public Shoreline, pri katerem je bilo polje v stolpcu Zadnja najdba še prazno. Nič čudnega, ko pa je bil objavljen le nekaj minut prej. Izkazalo se je, da je le 3 km od hotela v ravni črti. Dostopen od sončnega vzhoda do zahoda. Torej je še slabe pol ure! Čez pet minut sem bil že na kolesu. Kdo bi se lahko uprl možnosti FTF v Ameriki? Geolovec s slabim letom izkušenj zagotovo ne. Letel sem kot Roglič. Petnajst minut divjega pritiskanja na pedale, pa sem bil tam. Takratna klasika, škatlica za film v stebru ograje (danes so jih večinoma nadomestili vodotesni petlingi). Prazen dnevnik. FTF ob 19.11, nekaj minut pred sončnim zahodom.

Po dopoldanskih naravnih lepotah je bilo to nekaj čisto drugega. V industrijski coni na povsem degradiranem delu obale je za veliko skladiščno halo DHL približno 15 krat 30 m veliko neurejeno obalno zemljišče v javni lasti. In ker je v javni lasti, je do njega čez privatno zemljišče speljana, na asfaltu narisana in z velikimi modrimi znaki označena služnostna pešpot. Sicer ne vem, kdo razen norih geolovcev bi tja hodil, ampak tako je. Svojega slikovnega gradiva nimam, sem si ga pa brezsramno izposodil od drugonajditelja. Pa ne okol govort! Zadovoljstvo na poti v hotel težko opišem. Uspeh me je preplavil s hormoni sreče vsaj tako kot večerja v Hang Ah čajnici.

Sledljivčki

Sledljivčke obožujem. In priložnosti, da nekaterim pridelam vsaj štirimestno številko kilometrov, nisem hotel izpustiti. V 14 dneh pred odhodom sem polovil vse, kar sem našel v zakladih v okolici Ljubljane. Če me spomin ne vara in če sem dobro preštel na svojem seznamu odloženih sledljivčkov, sem jih čez ocean nesel petnajst. Tudi nekaj od domačih lastnikov. Končni uspeh je bil nekaj srednjega. Največji posebnež je bil KORANT 05, eden od dvanajstih, ki jih je v svet poslal organizator dogodka Fašenk v Markovcih. Odložil sem ga v Green Thumb in pričakoval, da bo hitro odpotoval naprej. Čez nekaj dni ga je iz zaklada pobral model z do takrat nič najdbami. Pri nič najdbah je tudi ostal, najdbo sledljivčka je vpisal misleč, da vpisuje najdbo zaklada. Za Korantom se je izgubila vsaka sled do pred letom dni, ko se je pojavil misteriozen in težko preverljiv zapis, da se nahaja na vzhodni obali ZDA. V isti zaklad sem odložil Flying Suitcase ekipe Buhteljni, ki je imel več sreče. Tudi njega je pobral začetnik, a ga je po letu dni vendarle spustil iz rok. Vrnil se je v Evropo in dolgo potoval, zadnji zapis je iz leta 2019. Miroborijevo Čebelico Majo sem odložil na vrhu Mt. Tamalpais. Leto dni je potovala po ZDA in nabrala kar lepo število kilometrov, potem pa izginila. Danes je virtualno odložena v spomeniku izginulim TB in GC v Idriji.

Geokovanec Celtic Dragon – Water Geocoin ekipe YakominiYi in TB Rozinica’s Love Lock ekipe Rozinica sem odložil v zalivčku Kirby Cove. Kovanec je izginil septembra istega leta, ključavnica pa je skakala sem in tja po svetu in svojo pot zaključila leta 2016 v rokah ameriškega geolovca, ki jo je pobral na Kitajskem. Od petnajstih sledljivčkov, ki sem jih odložil na tem potovanju, je morda živ samo še Jon Bon Jovi, ki je bil zadnjič opažen oktobra 2020. Sam bi rekel, da je to malo slabše od pričakovanega. Vsaj petina bi se jih še morala obdržati na poti.

Epilog

Tudi na dan odhoda sem šel še na jutranji geolov, naredil slabih 20 km po mestu, našel še šest zakladov in vrnil kolo. Painted Ladies na trgu Alamo Square, hipijevska četrt Haight-Ashbury, Golden Gate Park, Presidio in na Embarcadero. Slika poti pove vse, pa še opisovati mi je ni treba.

Na povratku v hotel sem se še enkrat ustavil pri zakladu WarNinjas Pier 39 Cache!, znani javki za sledljivčke. Pobral sem, kar je bilo notri. Tudi sledljivček Skippy, obesek za ključe v obliki kengurujčka, za katerega sem domneval, da je pripotoval iz Avstralije in si želi naprej po svetu. V hotelu me je zmrazilo. V resnici je pripotoval iz Nemčije in si želi v Avstralijo. Očitno sem mu naredil medvedjo uslugo. 😱 Ni bilo časa, da bi ga nesel nazaj. Odpotoval je z mano v Chicago, kjer v naslednjih nekaj dneh nisem našel primernega zaklada, v katerega bi ga odložil. Osramočen sem ga nesel nazaj v Evropo in med prestopom v Parizu samo zaradi njega tekel do prometnega zaklada Paris CDG Airport TB Hotel. Še na letališču sem zabeležil, da sem ga odložil. Ko sem tri ure kasneje doma želel dopolniti zapis s prošnjo, naj ga pobere kdo, ki mu bo pomagal na poti, sem opazil, da ga ni več v zakladu. Pobral ga je nekdo, ki je bil na poti v Avstralijo. Dan kasneje je bil že tam … 😃