Zaklad meseca – Tavčarjev dvorec by culto

Po pravici, v Tavčarjevo Visoško kroniko sem se zaljubila, še predno sem prestopila prag srednje šole. Prisrčna in nežna Agata, omahljivi Izidor, odločni Jurij, prevzetni in oholi Polikarp … opis njihovih usod me je kar posrkal vase.

Ko sem izvedela, da mogočna kmetija, kjer se je zgodba odvijala, res obstaja, sem se trdno odločila, da jo obiščem. Ja, trajalo je kar dobrih štirideset let, da sem izpolnila obljubo, dano sami sebi in ja, prste je imel vmes geolov.

V Idriji je bil praznik žlikrofov in ker s prvim Ostrorogim nisva imela pametnejšega dela, sva se ga odločila obiskati. Pa sem predlagala »manjši ovinek« na Visoko, saj v Idriji menda ne bova cel dan žlikrofov jedla. Prvi me je pogledal, kot bi mi v glavi kaj manjkalo. Ampak sem ostala trmasta in tako sva se na poti v Idrijo oglasila še na Visokem. In se je splačalo, da veste!

Kmetija oziroma dvorec je res veličasten, narava okrog njega tudi, spomenik Tavčarju pa še najbolj.

Ampak češnja na torti je pa zakladek. Multi, se razume, vendar ne preobsežen. In tokratni zaklad meseca. Ravno prav, da obhodiš posestvo, opaziš nekaj podrobnosti, ki jih brez geolova verjetno ne bi, pa bi bilo škoda (da jih človek ne bi opazil, seveda), in da se navdušuješ nad temnimi gozdovi in pisanimi travniki vsenaokrog.

In na koncu, ko si zbral vse podatke, se usedeš za mizo v hladno senco  pod mogočnimi drevesi (sem hotela napisati  »kostanji«, pa se ne spomnim dobro, če so res) in računaš, da se miza kar trese. Ko izračunaš in ti kontrolna vsota pove, da si zadel »u nulo«, se ves vesel odpraviš na lov, tokrat ne na številke,  pač pa na škatlo. Iščeš, raziskuješ, blodiš po robidovju v hlačah do kolen in v japonkah in ti ni nič jasno. In se jeziš na postavljalca, ker je tako zanemaril zaklad, ki se bohoti v tako gostem robidovju, da je neprehodno. In s težkim srcem odnehaš.

Ja, s težkim srcem sem se usedla v avto in brez najdenega zakladka sva se odpeljala proti Idriji, jaz pa nos do tal. Mi ni dalo miru, sem pisala postavljalcu, da je zakladek verjetno izginil in da sem popraskana do ušes od robidovja. Pride nazaj odgovor, da sta pred par dnevi obstrigla robidovje in naredila potko do zaklada. Al’ me je bilo sram! Dobro, da sem bila  v dopisu vljudna (upam vsaj) in tistega o zaraščenosti nisem vrgla v sporočilo.

Ko sem tole o postriženem robidovju in potki servirala prvemu, je rekel, da je on videl nekakšno potko in postriženo robidovje, da je šel kaka dva metra po potki, ker pa zaklada ni bilo, se je obrnil in šel nazaj. Kot bi me polil z mrzlo vodo! Kaj zdaj? V Idrijo, pojest žlikrofe, občudovat (dve minuti) prekrasno Idrijco in nazaj na Visoko po zaklad! Prvi se je obupano vdal v usodo in tako sva že drugič ta dan parkirala v bližini Tavčarja. In tik – tak našla zakladek. Tak, kot se spodobi – solidno velika klik-klak škatla, v katero se imenitno prilega sledljivček. Na mojo  žalost v njej ni bilo nobenega. Videla sva še poroko, luštkano mlado nevesto in zaljubljenega ženina, natakar naju je vprašal, če se greva geocaching in sva pritrdila. Ni pa imel pojma, da je prav tu skrit en multi.

Če vas bo želja po zakladu zanesla na ta kraj, ste zadeli žebljico na glavico. Zakladek, ki vam da prijetnega opravka in razgledovanja okolice za dobrih par ur. In če se vam doma stoži po starih dobrotah dvorca Visoko, jih lahko skuhate po receptih iz kuharske knjige Ta dobra, stara kuha Pavleta Hafnerja. V njej so zbrani recepti njegove babice Ane Hafner (rojene Kalan), zadnje gospodarice visoškega dvorca. Če smo že začeli s knjigo, pa še končajmo z njo.