O etiki, nabijanju številke in še marsičem ali (ne)umne misli ravno takšnega uma

Saj vem. Da nekdo, ki ima najdenih toliko škatlic piše o nabijanju številke, je malo paradoksalno. Da prav sam pišem o etiki, no, vsaj eden v Sloveniji bo ob tem zgolj zavijal z očmi in se strinjal, da je tudi tu vključen nedvomno svojevrsten paradoks. Toda kaj, če je vse skupaj zgolj katarza nekega zbeganega uma? Ali celo v naprej na neuspeh obsojen poskus izboljšanja razmer? Iskanje tistega kančka sreče, ki ga je, kot seveda že iz osnovnošolskih dni in prebiranja tistih, ki so nam šli tako na jetra prav dobro vemo, mogoče najti v vsaki nesreči. Poskus odgovora na tisto vprašanje o smislu. Življenja, vesolja, prav vsega. In predvsem o tem ali je smiselno vztrajati ali vseeno najbolje vreči gps napravico v koruzo in pustiti vse blodnje in zablode vnemar.

Postavimo se pred ogledalo. Poglejmo se in se vprašajmo. Si upamo priznati, da neke škatlice nismo našli? Upamo odkrito reči, da je ftf odnesel nekdo drug? Ne, bojazen je odveč. Ftf ali Fun to find, kot zagotovo najbolj veste vsi lovci na to neuradno in prav nikjer razen v lastnem ponosu in globoko v statistiki skrito zadevo, je že pred časom obdelal nek drug preblisk prav te zmedene osebnosti. Zatorej jo pustimo na miru, pokopano in pozabljeno. Pa vendarle. Si upamo priznati, in dobro poslušajte in nato poglejte v globine svoje duše, ker to je bistveno vprašanje, da so za nas številke res povsem irelevantne? Da nas statistika čisto nič ne zanima in da zaklade iščemo zgolj zaradi lastnega veselja? Sam priznam, da temu niti slučajno ni tako.

Toda, če smo res tako mahnjeni na številke, kje je meja? Kdaj si upamo reči, da zaklada nismo našli, ko vendarle vemo, da to pomeni številko manj? Zadnjič se je na nekem koncu Slovenije zbrala nedoločljiva skupinica oseb, ki miljarde dolarjev vredno opremo iz vesolja uporabljajo za iskanje petlingov v gozdu. Med iskanjem se je močno zaiskrilo, padle so težke besede, obsodbe. Jeza je izvirala iz tega, da je eden od iskalcev hotel videti, kje sta dve škatlici, ki jo je del skupine našel nekoliko prej in ga vanju sicer vpisal. Da je bil vzrok tudi hitenje ob želji po se ve čem, je jasno.

Sam ne obsojam nikogar. Osnovna pravila geolova so postavljena s strani krovne organizacije. So pa tako zelo površna, da ne rečem, ohlapna, da si jih lahko vsak priredi po svojem okusu. Vsekakor v redu, sam mislim, da je to čisto prav. Gre vendarle za igro in ne pravila, od katerih bi bila odvisna družbena ureditev, obstoj vlade ali še kaj hujšega. Toda po načelu živi in pusti živeti bi bilo prav, da pravila, ki si jih je postavil nekdo drug, spoštujemo. Zakaj? Ker če jih povozimo in se ob tem postavi vprašanje pravilnega razumevanja igre, nastane, kot pravi moderna pesem, čista jeba. Pa naj mi citat in izraz sam po sebi klerikalni puristi prosim oprostijo, oziroma naj svoj srd usmerijo v tistega, ki ga je zapel.

Found it. Kaj za vraga je to? Gramatikalno je seveda jasno. Našel si. Logična razlaga bi tudi hitro dala odgovor, ki nam je nekako blizu. Če nisi našel, potem seveda nisi našel. In ne moreš vpisati najdbe. Toda sedaj smo že pred električnim pastirjem. In imam občutek, da bomo ob lezenju čezenj tam spodaj začutili močan in prav nič prijeten sunek. Namreč tudi če vključimo še sistematično in seveda teleološko razlago, se nam sistem podre takoj, ko ugotovimo, da lahko pogled skozi pravo lečo stvari prav lepo izkrivi. Namreč, kdaj smo sploh našli škatlico? Le takrat, ko jo prav sami izbrskamo iz skrivališča, navdušeno dvignemo v zrak in zavpijemo od veselja? Seveda, takrat že, tega nihče ne bo oporekal.

Toda kaj, če iščemo v timu več geolovcev in nekdo drug škatlico najde? Smo jo takrat res našli? In ja, sedaj se komu že začno dvigati (vedno bolj redki) lasje, ko omenim še možnost, da smo kar naenkrat vpisani v škatlico, ki ji nismo bili niti blizu. Dobro, dobro. Saj vsi vemo, da je tudi Marija spočela Jezusa “od svetega duha” pa karkoli že to pomeni. Ali torej zadošča, če je bil naš duh voljan, telo pa je odpovedalo? Ali smo torej škatlico našli tudi takrat, ko v bližnjem (ali tudi nekoliko bolj oddaljenem) kafiču žulimo svoje pivo? Kje je meja? Kdo nam jo postavlja? Odgovor je na dlani, dali smo si ga že sami nekoliko prej. Vsak sam določa svoje meje, svoja etična pravila. In mene to ne moti. Dokler tudi sam ne motim ostalih.Vsak torej po svoje. Spoštujem vsakega in vem, da se vsak trudi po svoje. Tako ali drugače. Če gre to na račun koga izven kroga geolovcev, je to njegova stvar. S katero mora obračunati sam oziroma z njo živeti. Če gre to na račun drugega geolovca ali več njih, je stvar manj zapletena? Manj? Seveda. V drugem primeru gre za igro in to, da ob upoštevanju svoje etike mogoče izigravamo druge. Toda to je njihov problem, saj so si sami postavili (pre)visoka merila. In če gre za prvi primer? No, tu pa stvar postane res zapletena, saj gre za resnično življenje in ne zgolj virtualno nabiranje ikon, spominkov, pasov in seveda številk v statistiki. In tu se nam goljufanje seveda zna prej ali slej vrniti kot bumerang. Ko bo nekoč na ekranu zasvetilo “game over” v novi igri ne bomo dobili novih treh življenj in še kakšnega povrhu, ker smo spotoma (menda) pobrali še bonus. Takrat bo konec res pomenilo … konec.