Zaklad meseca – Vallo Alpino Bunkerji by TeamIdrija2020

Zgodovina je v zadnjih stopetdesetih letih poskrbela za nemalo zanimivih, tragičnih in bolj ali manj pravičnih dogodkov. Tako je bila tudi naša mala podalpska dežela po koncu Velike vojne pred sto leti priča invazivni delitvi slovenskega ozemlja med zmagovalke. Rapalska pogodba je bila podpisana leta 1920 in je določala mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Dogodkov, ki so privedli do takšne delitve in pogodbe, je preveč, da bi jih lahko stlačili v kratek opis zaklada meseca, vsekakor pa so bili pomembni za takratno svetovno sceno in odmevajo še dandanes. Na kratko: Italija je izpogajala mejo, ki je bila globoko na slovenskem in hrvaškem ozemlju, in je potekala po trasi Mangart – Triglav – Krnice pri Novakih –Špehovše – Hotedršica – Planina – Snežnik – Reka, pripadli so ji tudi otoki Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar.

Seveda ta meja ni bila sprejeta z odobravanjem. Ker se je Kraljevina Italija bala vojaškega napada Kraljevine SHS, pa tudi uporov na novopridobljenem ozemlju, je v zaledju meje sezidala na desetine utrdb, bunkerjev in ostalih defenzivnih struktur, ki bi preprečevale morebitne upore in vdore v tedaj italijansko ozemlje.

Bunker Alpskega zidu

V tri izmed teh bunkerjev nas popelje tudi tokratni zaklad meseca. Na danih koordinatah je potrebno s svetilko in pogumom vstopiti v hladen, temen in zatohel bunker, kjer moramo poiskati koordinate naslednjega bunkerja. V naslednjem, nedaleč proč se zgodba ponovi; v bunkerju, kjer se je čas ustavil verjetno enkrat v drugi svetovni vojni, zopet poiščemo koordinate do naslednjega, kjer nas čaka zaklad.

Bunkerji so skoraj v celoti pod zemljo, le vhod, opazovalna lina ali razgledna kupola nam pričajo o kompleksnem prebivališču vojakov med obema vojnama. In to niso le prostor ali dva, ampak veliki bunkerji s komandnim štabom, sanitarijami, kuhinjami in skladišči, kot nam pričajo napisi na stenah iz tistih časov, seveda v italijanščini. Zgodovinofil si ne more kaj, da ne bi pokukal v vsak prostor, posvetil v vsak kot in prečesal tla v upanju na odkritje še kakšnega nenajdenega atrefakta.

Očitno najbolj fotogeničen prostor v bunkerjih

Lokacije so vsekakor vredne obiska tudi brez končnega zaklada, verjetno pa velika večina ljudi sploh ne ve za te spomenike preteklosti, saj tabel, informativnih ali usmerjevalnih, ni bilo nikjer na spregled. Na srečo je lokalna ekipa TeamIdrija2020 poskrbela, da smo vsaj geolovci deležni informacij in povabila v že napol pozabljeno zgodovino domače dežele.

Fotografiji sta prispevali ekipi Tomsetki in Emahana.