Namig za izlet: Vrtača

Dolga zima z obilo snega je pozabljena, tudi v gorah ga lahko najdemo le še za kakšnimi parobki, v samotnih kotanjah. Zatorej je možno za cilj izbrati tudi vršace, ki segajo preko meje dveh tisočakov. Vrtača je eden izmed njih. Mejna gora med nami in sosednjo Avstrijo je čudovit razglednik, v teh časih pa marsikje tudi pravi botanični paradiž. Kaj bi se torej obirali, kar na pot. Izhodišč je precej, mogoče še najbolj enostavno bo, če avto prislonimo na primerno mesto na Ljubelju. Od tam je orientacija res enostavna. Koraki naj sledijo poti proti Zelenici, do prijetne, sedaj povsem nove koče, bomo potrebovali dobro uro, če smo bolj počasni, še pol ure več. Pa nič zato, saj kam bi se nam pod ostenji in širokimi plazovi Begunjščice sploh mudilo.

Koča na Zelenici in iztek Šentanskega plazu pod Begunjščico

Od koče stopimo čez cvetoči travnik, kar nekako v smeri našega cilja, ki ga sedaj že prav dobro vidimo in na drugi strani nadaljujemo po lepi stezi. Sledimo markacijam, večji odcep je zgolj eden, neoznačena pot nas desno vodi proti Suhemu ruševju. Tudi obiska vredni konci, toda ne danes. Prečimo pobočja Vrtače, vsi odcepi levo ne bodo pravi. Pot se začne strmo vzpenjati, pridemo na greben in mu sledimo proti vrhu. Ker je na avstrijski strani gore očitno precejšen podor porušil strmo steno, bomo morali biti na tem delu pazljivi. Pot je sedaj speljana bolj po slovenski strani, stran od nevarnih pobočij, ki bi lahko zgrmela v globino. Še nekaj vzpona in že nas čaka vrh.

Vrh Vrtače

Na vrhu nas pričakajo velik železni cepin in dve vpisni skrinjici, na vsakem vršičku ena. Zakaj dve, ni, da bi razglabljal. Očitno razlike še vedno ostajajo. In zaklad? Seveda obstaja tudi ta. In je bil v preteklosti že deležen nekaj negodovanja. Ne toliko zaradi imena, saj vrh vsekakor je (vsaj na pol) tudi od sosedov. Bolj zaradi oznake, da je zaklad v Avstriji, pa je dejansko povsem v Sloveniji. Kar boste lahko ugotovili sami, ko ga boste našli. Toda izkušnja je bila po prvotnem molku dobra. Lastnik je postal zelo odziven, prijazno je povprašal za možne rešitve in najboljšo takoj sprejel ter uresničil. Lepa in velika škatla je skrita kot se zagre, mogoče se ti v misli zgolj prikrade misel na podor, mimo katerega si stopal nekaj minut prej. Pa saj ni hudega. Že je zaklad v naših rokah, navdušeni se vpišemo.

Pogled nazaj proti vrhu

Toda sedaj je treba še navzdol. Zato kar previdno. Saj strme trave niso nedolžne, prekopicevanje in drsenje po njih se lahko slabo konča. Ko pa pridemo znova na travnike Zelenice, se ustavimo. Čas je za počitek, uživanje na soncu, meditacijo. Razmišljanje o doživetem, sanjanje o novih podvigih, dneh, ki še pridejo. In ki bodo zagotovo … nekaj posebnega. Pa srečno!