Zgodba nekega sledljivčka: Tja, spet nazaj in ponovno doma
Nemalokrat se zgodi, da se dobronamerni sledljivčki, ki jih lastniki pošiljajo v širni svet raziskovat mnoge skrite kotičke in zakladke, med potjo preprosto izgubijo. Včasih jim uspe prepotovati določeno število kilometrov do željenega cilja. Redkeje pa se zgodi, da bi tovrstno uspešni sledljivčki v roku malo več kot šestmesečnega potovanja ponovno stopili pred hišni prag lastnika, se vmes izgubili, a potem spet odšli na pot, prispeli do končnega cilja in nato dokončno spet do lastnika. Skratka, štoparsko potovanje sledljivčka s srečnim koncem.
Ena izmed takšnih srečno zaključenih zgodb je zgodba o potovanju sledljivčka From Paris To Berlin, poimenovanega po skladbi “From Paris to Berlin”, ki jo je lastnik tik pred parkiščem Traila po Ostrovrharjevi poti slišal po radiu. Obiskal je dobršen del večjih mest srednje in zahodne Evrope, predvsem na relaciji Ljubljana- Benetke – Barcelona – Bruselj – Stuttgart – Potsdam – Salzburg – Dunaj – Gradec – Maribor – Koper – Novo Mesto – Zagreb – (otok) Krk – Orleans – Paris – Ljubljana – Idrija. Po 22-mesečnem potovanju je skupaj prepotoval skoraj 12.000 kilometrov, več o sami statistiki potovanja pa na koncu tega prispevka.
Zgodba zgoraj omenjenega sledljivčka se je začela namreč na praznik Marije Pomočnice kristjanov, 24. maja 2014, ko je mladi oboževalec Indiana Jonesa v zakladu Osterberg takoj opazil srebrnosvetlikajoči se obesek za ključe, katerega predmet poželenja je predstavljal miniaturno podobo Eiflovega stolpa. Podobno kot v znanem prizoru iz filma Raiders of the Lost Ark ga je previdno dvignil in zamenjal s predmetom podobne teže (in vrednosti). Na iskalčevo srečo se vzvod ni sprožil in tudi sama zamenjava predmeta ni izpadla tako nevarno kot v filmu.
Po nekajdnevnem podrobnem premisleku o tem, kakšna naj bo sledljivčkova misija, se je lastnik odločil, da naj miniatura Eiflovega stolpa najprej obišče svojega velikega brata. Nato naj se še slika zraven Brandenburških vrat v Berlinu, kajti to mesto je našemu vrlemu pustolovcu najbolj všečna evropska prestolnica.
Zaradi birokratskih zapletov je sledljivček svoje potovanje začel komaj 21. avgusta 2014 v Ljubljani, kjer ga je lastnik podal naprej znanemu slovenskemu geolovcu, ki mu ga je pripeljal vse do Barcelone. Od tod naprej je potoval dalje do Berlina, kjer je 27. novembra uspela nemška geolovka opraviti sliko zraven Brandenburških vrat.
Potem je potoval dalje vse do Gradca, kamor se je odpravil tudi lastnik in ga 13. marca 2015 po 5.000 prepotovanih kilometrov spet držal v rokah. Sledljivček se je nahal v zakladu, ki naj bi bil pri naših severnih geolovskih sosedih prepoznan kot največji zaklad v Avstriji. Kolikšna je velikost predvidoma največjega avstrijskega zaklada pa si boste morali ogledati sami, seveda tako, da ga sami poiščete.
Sledljivček je nato nadaljeval pot iz Gradca v Ljubljano, kjer so ga lahko že 2 dneva po ponovnem snidenju z lastnikom občudovali udeleženci 3,1415 STRAHotno zanimivega dogodka v Škofji Loki. Kmalu potem pa se je kljub dobri nameri geolovca, ki sta ga pripeljala do navidez varnega zatočišča v zakladu blizu Lendavskega gradu pripetila žalostna usoda mnogih drugih sledljivčkov, saj ga je odnesel neznani bunkelj. Po 7 mesecih upanja, da se bo spet nekje pokazal, se je lastnik odločil, da si naroči identično kopijo preko svetovnega medmrežja.
Kopija istega predmeta je tako nadaljevala proti Parizu iz zaklada [Trail] Nazaj h koreninam BONUS, kjer ga je pobral prijazen geolovec in ga pripeljal na ravno pravšnji dogodek.
Dne 13. aprila 2016 se je v Ljubljani nahajala ekipa francoskih geolovcev, ki so v ravno pravem trenutku organizirali kratko geocachersko snidenje Hello from France. Lastnik je kontaktiral geolovca, ki je tedaj posedoval omenjeni sledljivček, če bi se lahko udeležil tega dogodka in ga izročil organizatorjem. To je seveda storil, vendar se je vmes zgodilo še nekaj nepričakovanega. Naključje je spet delovalo v prid lastnika, ki je tedaj pred nedavnim izvedel, da se bo proti koncu meseca maja zaradi študijskih namenov odpravil v Pariz. »Kako prikladno!« si je tedaj mislil in takoj pisal francoskemu geolovcu, s katerim je potoval sledljivček.
Lastnik, ki se je seveda hotel držati pravila igre oziroma misije in ni hotel, da bi sam naredil sliko sledljivčka pred Eiflovim stolpom, je pisal francoskemu geolovcu in ga povprašal, če bi lahko naredil omenjeno sliko. Seveda je v to privolil in tako se je 24. maja 2016, natanko 2 leti po lastnikovem odkritju originalne miniature Eiflovega stolpa, skupaj z zlato sestro istih dimenzij slikal zraven velikega brata in s tem uradno zaključil zastavljeno glavno misijo. Lastnik ga je potem pobral v takrat še aktivnem zakladu D’une pierre deux coups, blizu njegovega hostla. Ker je bila misija že zaključena, se je odločil, da tudi sam naredi eno fotografijo sledljivčka z Eiflovim stolpom v ozadju.
Nazadnje so ga lahko geolovci občudovali na lanskoletnem dogodku Poletni večerni klepet, danes pa se nahaja v posebni geolovski vitrini, kjer so spravljeni vsi pomembni geolovski predmeti, ki jih je lastnik sledljivčka uspel zbrati tekom svojih pustovščin, tako med iskanjem zakladov kot tudi na geolovskih dogodkih.
NAJLEPŠA HVALA VSEM, KI STE SLEDLJIVČKU POMAGALI PRI POTOVANJU!
In za konec še nekaj statistike: sledljivček je v pičlih 439 dnevih (šteto brez 240 dni, ko je bil izgubljen) prepotoval natanko 11.190,3 kilometrov, obiskal 8 držav in več kot 40 evropskih mest. Povprečno je potoval 20 dni s posameznim geolovcem, pri potovanju mu je pomagalo 12, našlo pa ga je 63 geolovcev. Zabeležen je bil v 570 zakladih in dogodkih, v zaklad pa je bil odložen 12-krat.
Ja, čudna so pota sledljivčkov. Nedolgo nazaj sem v enem hrvaškem, bolj osamljenem zakladu, našel lep, dobro ohranjen in precej velik sledljivček. Malce mi je bilo čudno, ker ga ni bilo vpisanega v inventarju zaklada, pred mano pa zaklad ni imel obiska že več kot pol leta. Ko sem ga hotel logirati, sem opazil, da sledljivček že skoraj tri leta nima nobenega vpisa, vpisan pa je bil v enem arhiviranem zakladu na Dunaju. Kmalu po vpisu prevzema, je priletelo sporočilo ameriškega lastnika, v katerem se mi zahvaljuje za najdbo njegovega že davno “izginulega” sledljivčka, za katerega je mislil, da je izgubljen za vedno. 😀
Del problema je po mojem v tem, da večina predolgo čaka, da bo sledljivček prejšnji posestnik odložil v zaklad tudi na spletu. In ga potem odda naprej brez vpisa. To se lahko ponavlja do epskih razsežnosti, kot je Kinčoropijev primer. Tudi sam sem že našel sledljivček 10.000 km stran od njegove zadnje znane lokacije, kjer je bil zabeležen več kot leto dni prej. Bilo je tudi še nekaj manj skrajnih primerov. Če poberete sledljivček, ki ni zabeležen v zakladu, najprej preverite, kdaj je bil vanj odložen. Če kak teden ni nobenega zapisa (pa želite sledljivček odložiti v drug zaklad), je smiselno geolovca, ki ga ima virtualno v posesti, opomniti, naj ga odloži. V skrajnem, če ni nobenega odziva, lahko sledljivček tudi prevzamete neposredno od trenutnega posestnika. Jaz v takih primerih sledljivček raje obdržim malo dlje, kot da bi ga prevzemal iz rok drugega geolovca. Če v dveh ali treh tednih ni nobenega odziva, pa je na vrsti tudi tak ukrep. Sicer se s tem izgubi del sledljivčkove poti, ampak je še vedno boljše to, kot da bi ga odložil in tega ne bi mogel zabeležiti v inventar zaklada.