Zgodba nekega sledljivčka: Tja, spet nazaj in ponovno doma

2 komentarja

  1. Kinčoropi pravi:

    Ja, čudna so pota sledljivčkov. Nedolgo nazaj sem v enem hrvaškem, bolj osamljenem zakladu, našel lep, dobro ohranjen in precej velik sledljivček. Malce mi je bilo čudno, ker ga ni bilo vpisanega v inventarju zaklada, pred mano pa zaklad ni imel obiska že več kot pol leta. Ko sem ga hotel logirati, sem opazil, da sledljivček že skoraj tri leta nima nobenega vpisa, vpisan pa je bil v enem arhiviranem zakladu na Dunaju. Kmalu po vpisu prevzema, je priletelo sporočilo ameriškega lastnika, v katerem se mi zahvaljuje za najdbo njegovega že davno “izginulega”sledljivčka, za katerega je mislil, da je izgubljen za vedno. 😀

  2. icabrian pravi:

    Del problema je po mojem v tem, da večina predolgo čaka, da bo sledljivček prejšnji posestnik odložil v zaklad tudi na spletu. In ga potem odda naprej brez vpisa. To se lahko ponavlja do epskih razsežnosti, kot je Kinčoropijev primer. Tudi sam sem že našel sledljivček 10.000 km stran od njegove zadnje znane lokacije, kjer je bil zabeležen več kot leto dni prej. Bilo je tudi še nekaj manj skrajnih primerov. Če poberete sledljivček, ki ni zabeležen v zakladu, najprej preverite, kdaj je bil vanj odložen. Če kak teden ni nobenega zapisa (pa želite sledljivček odložiti v drug zaklad), je smiselno geolovca, ki ga ima virtualno v posesti, opomniti, naj ga odloži. V skrajnem, če ni nobenega odziva, lahko sledljivček tudi prevzamete neposredno od trenutnega posestnika. Jaz v takih primerih sledljivček raje obdržim malo dlje, kot da bi ga prevzemal iz rok drugega geolovca. Če v dveh ali treh tednih ni nobenega odziva, pa je na vrsti tudi tak ukrep. Sicer se s tem izgubi del sledljivčkove poti, ampak je še vedno boljše to, kot da bi ga odložil in tega ne bi mogel zabeležiti v inventar zaklada.

Dodaj odgovor