Geolovci smo obiskali Kamniško jamo

Kamniška jama pod Zeleniškimi špičkami je največja jama z vodoravnim vhodom v Kamniško-Savinjskih Alpah. V njej ni veliko kapnikov, je pa izjemno bogata z aragonitnimi ježki, zelo redko in drobno jamsko obliko. Sestavljajo jo štirje deli: vzhodni del, glavni rov, spodnji del in rovi za slapom. V njej so našli kosti številnih živali: jamskega medveda, kune in netopirjev, med najpomembnejše najdbe pa uvrščajo najdbo nove vrste hrošča, ki so ga poimenovali po Kamniku (Aphaenopidius Kamnikensis Drovenik). Več o jami lahko preberete na portalu Dedi.si, spletni enciklopediji slovenske naravne in kulturne dediščine.

Vsako leto 1. maja – na dan, ko je bila jama odkrita leta 1978 – organizira Jamarski klub Kamnik voden ogled jame. Ogled notranjosti je mogoč le v spremstvu jamarjev, vhod je sicer zaprt z železnimi rešetkami. Vhod se nahaja na nadmorski višini 1.400 m, do njega vodi dokaj naporna neoznačena steza iz doline Kamniške Bele mimo slapa Orličje (Orglice) in doline Kamendol. Hoje od parkirišča je okoli tri ure (seveda lahko tudi manj, odvisno od zmogljivosti posameznika), višinska razlika poti je 830 m. Pot do slapa je enostavna in označena, od tam naprej pa poteka po neoznačenih lovskih stezah. Letos smo se jamarjem z dogodkom Kamniška jama priključili tudi geolovci.

Prvega maja zjutraj smo se ob sedmih zbrali na parkirišču ob cesti v Kamniško Bistrico. Poleg geolovcev je bila na parkirišču še pisana množica jamarjev iz cele Slovenije in tudi nekaj naključnih turistov. Kamniški jamarji so že imeli pripravljeno opremo za dogajanje po obisku jame (odojek na palici, flaškoni plemenite kapljice in nekaj vreč ostalih pripomočkov). Opravili smo skupinsko slikanje in se po dolini Kamniške Bele odpravili do Tabora v bližini slapa Orglice, kjer smo pustili »opremo«, dobili kavo in se okrepčali pred prihajajočimi napori.

Po krajšem počitku smo v počasni koloni krenili proti jami in po slabih dveh urah počasne hoje po mestoma precej zahtevnem terenu prišli do spodmola pred vhodom v jamo. Sledil je uradni del dogodka (točno ob predvideni uri) z dnevnikom, malico in ostalimi okrepčili. Preko oprave smo si (razen Larsa) navlekli bele zaščitne obleke (hvala, Miro!) in se odpravili v podzemlje. Vhod v jamo in deli vstopnih rovov so zelo nizki, tako da je treba kar lepo po vseh štirih. Kasneje pa se začnejo rovi širiti in se na koncu razvijejo v velike dvorane. Po uri in pol smo prišli do konca jame, kjer so nam jamarji pripravili manjšo pogostitev in ganljiv obred ob obletnici odkritja. Z nami sta bila celo dva od šestih prvopristopnikov, ki so jamo odkrili pred 39 leti (to je bil drugačne vrste FTF, kot ga poznamo geolovci). V jamo so pripeljali celo pravega duhovnika (legendarnega Pavleta iz Tunjic), ki je opravil kratko mašo v spomin na vse jamarje in planince, ki se niso vrnili domov s svojih odprav. Sledil je povratek in po štirih urah, ki smo jih preživeli v temi, se je najbrž marsikomu odvalil kamen od srca, ko je spet ugledal dnevno svetlobo.

Vendar se dan s tem še ni končal. Ob povratku v Tabor smo geolovci še malo zavili s poti in obiskali nekaj zanimivih točk v zgornjem delu doline (Velb, Kamendol in Ladjo) in z malo zamude prišli na after-party. Ampak ničesar nismo zamudili, vseh dobrot je bilo še na pretek. Po malici in klepetu se je večina odpravila proti domu, najbolj vztrajni pa smo počakali do mraka, ko je zagorel še kres. Izčrpne opise in komentarje ter slike celotnega dogajanja si lahko ogledate na strani z opisom dogodka na geolovskem spletišču.

Vsi udeleženci smo bili pod močnim vtisom dogajanja in kljub naporom najbrž nikomur ni bilo žal, da je šel zraven. Če ste letos dogodek zamudili, ni nič zamujenega. Drugo leto spet pride prvi maj in okrogla, že štirideseta obletnica odkritja. Verjamem, da bo po zaslugi jamarjev za vse nepozabna.

Viri:

Grintavci – Južni pristopi, Andrej Stritar, Zal. Sidarta, l.1995
Kamniško –Savinjske alpe – planinski vodnik. PZS, 2004
Kamniška jama: http://www.dedi.si/dediscina/206-kamniska-jama