Zgodilo se je tako blizu vas: mega-dogodek v Zeltwegu

Prvi vikend v juliju se je središče slovenskega geolovskega dogajanja, vsaj tistega družabnega, za nekaj dni preselilo v avstrijski Zeltweg. Zaradi mega-dogodka, seveda. Velikokrat smo ga omenjali in napovedovali. Take priložnosti za obogatitev geolovske statistike in druženje z geolovci iz vse Evrope še nikoli ni bilo tako blizu. Jasno, da se temu nisem mogel upreti, čeprav sem se, resnici na ljubo, dolgo upiral zaradi drugih načrtov. V soboto ob šestih sta me pred sedežem Slovenskega Geocaching kluba pobrala mirobori in Vincenc1 in odprava se je začela.

(Spletna) Kamera prenese vse …

Romarje v Zeltweg smo srečali že na bencinski črpalki v Tržiču, a poti nismo nadaljevali skupaj. Spogledovali smo se namreč z možnostjo najdbe desetih različnih vrst zakladov v enem dnevu, zato smo malo skrenili s poti in se pustili posneti spletni kameri zaklada Virtual Jump. Nato se po poti nismo več ustavljali do TB hotela kakih 10 km pred Zeltwegom. V dnevniku smo našli same domače vzdevke. Nekaj kilometrov naprej smo se ustavili za znanim avtomobilom. Ekipi Tomsetki in Culto sta čakali, da se z lokacije nekega zaklada umakne bunkelj domačin, ki se mu ni mudilo nikamor. Situacijo je razrešil Vincenc1 in bunklja zamotil s pogovorom. Nekaj zakladov kasneje smo se le znašli pred športnim centrom in po naključju parkirali nekaj korakov od slovenske geolovske »ambasade« v Zeltwegu. Kamor je očitno kot magnet vleklo tudi druge slovenske udeležence.

Slovenska ambasada

Večina se je zapletla v klepet in skušala izvedeti čim več o tem, kaj je prejšnji dan počelo osebje ambasade (nekateri so bili videti precej utrujeni), sam pa sem vedno bolj nervozno pogledoval na uro. Pol ure pred napovedanim srečanjem slovenskih geolovcev nisem več zdržal in sem se premaknil pred glavni vhod. Priskrbel sem si dnevno vstopnico, naredil hiter krog po plačljivem delu prizorišča, izmaknil hokejistu tradi izpod hlačnice in zadovoljno gledal, kako se nabira vedno več geolovcev, mnogi v nezgrešljivih majicah. Ob enajstih je bilo jasno, da smo informacijo uspeli posredovati večini slovenskih udeležencev. Pridružila se nam je še mamabear oziroma Katie, ki je na dogodku predstavljala Geocaching HQ, in deset minut kasneje je nastala spodnja impresivna skupinska fotografija. Slovenski geolovci smo za trenutek povsem zasenčili drugo dogajanje.

Skupinska fotografija večine slovenskih udeležencev dogodka

Na fotografiji so našteli vsaj 60 udeležencev, do dneva objave tega prispevka je svojo udeležbo na dogodku vpisalo 38 slovenskih ekip. Eden večjih slovenskih dogodkov letos… Nadaljevanje je bilo bolj ali manj po pričakovanjih. Na takih dogodkih se običajno oblikujejo skupine geolovcev s približno podobno zagnanostjo in se razkropijo po geolovskih opravkih v svojem tempu. S sopotnikoma smo najprej pobrali zaklade v okolici prizorišča, pogasili žejo, se vrnili nazaj in še malo pogledali dogajanje okoli dvorane in v njej, potem pa naredili še velik krog po Zeltwegu, pobrali večino tradicionalnih zakladov v mestu in zaman iskali kako slikovito staro mestno jedro.

Seveda pri nobenem zakladu nismo bili sami. Tudi točka, kjer smo se malo podprli s trdnimi in tekočimi dobrotami, je bila že okupirana z geolovci, ki so se izkazali za skupino iz Maribora. Popoldan se je prevesil v drugo polovico, začeli smo pogledovati na uro, a so nas Kremenčkovi, Kinčoropi, Emahana in bojank in drugi zvabili še na bližnje dirkališče. Od zaklada do zaklada seveda. Kroga okoli dirkališča nismo zaključili, ampak smo se okoli sedmih obrnili proti domu. Seveda se moti, kdor misli, da smo šli naravnost domov. Našli smo še en EarthCache, naredili konkreten ovinek do virtualnega zaklada v vasici Tieffen in zaključili misijo deset vrst v enem dnevu. Za dobro mero (in moj osebni dnevni rekord) smo se bolj po naključju ustavili še pri lepo pripravljenem letterbox TB hotelu nad Osojskim jezerom. Pred sedež Slovenskega Geocaching kluba smo prišli malo pred polnočjo.

Z družabnega vidika je bil izlet v Zeltweg vsekakor zelo uspešen. S tem se nedvomno strinjajo vsi slovenski udeleženci, od nas muh enodnevnic do tistih, ki so najdbe v treh dneh v Zeltwegu šteli v stoticah. Zabavnih dogodivščin ni manjkalo. Dogodek sam pa je bil po mojem mnenju porazno zanič (govorim o mega-dogodku samem, brez razstave GPS Maze, ki je bila pridružen dogodek). Za vstopnino 12 EUR so ponudili zelo malo, zaračunavali naj bi jo tudi v nedeljo, ko je bilo tudi tistih nekaj stojnic že pospravljenih. Na lokaciji dogodka ni bilo ničesar, zaradi česar bi se bilo tam vredno zadrževati kaj dlje. Razen, če ste kaj naročili v edini kafeteriji. 😈 Udrihanja se bom v tem prispevku vzdržal. V dnevniških zapisih, kjer so seveda tudi pohvale, pa se da prebrati marsikaj. Organizacija mega-dogodka vendarle ni tako enostavna. Če se bomo kdaj lotili česa takega v naši skupnosti, se lahko iz Zeltwega naučimo marsikaj.