3-2-1-BUM

V Zagreb se vedno radi vračamo. Srečanja tam so manjša, bolj osebna. Tokrat se je sploh obetalo nekaj posebnega. Nobenega podrobnega opisa srečanja, vpis pa omejen na 20 udeležencev. Huh. Ker imamo že tako hrvaška srečanja ves čas po malem na očeh in med obvestili, smo se takoj ob objavi brezglavo prijavili in šele nato razmišljali ali imamo sploh čas. In smo si ga vzeli.
Dobili smo se v majhnem lokalu in takoj razumeli, zakaj je bil vpis omejen na 20 udeležencev. Prijeten lokalček se je hitro napolnil in ker se z nekaterimi udeleženci že dolgo nismo videli, je ob klepetu čas kar letel mimo. Vsake toliko časa je kdo pomislil “A je to to?” in klepetal dalje.

Bili smo težke bitke. Agentka : Chuck Norris 1-0.

Nenadoma dobim sms obvestilo z neznane hrvaške številke. “Neopazno pojdi v sosednji prostor in poišči nadaljna navodila.” Ozrem se okoli sebe in vsi so zatopljeni v pogovor. Brez težav se izmuznem in kar nekaj časa traja, da najdem veliko rjavo kuverto. Na samem jo odprem in v njej najdem seznam štirih ljudi, ki jim moram zbrati in odpeljati ven. Mala malca. Za vse štiri vem, kdo so, stopim do vsakega posebej in že smo zunaj. Odmaknemo se za vogal in pobrskamo po kuverti, če je še kaj notri. Res najdemo manjšo belo kuverto.

Hlastno jo odpremo in v roke nam pade majehn star telefon.
“V zadnji akciji je bil ubit naš agent. Našli smo le njegov telefon. Na računu imate 10 kun in telefonsko številko, kamor lahko pošljete sms za pomoč.” To je vse. Kuverti vrtimo okoli, a nobenega drugega namiga nam ne data. “Kako se sploh lotiti? Kako sploh začeti?” Glede na to, da smo na geolovskem srečanju, prebrskamo najprej okolico, kjer stojimo. Nobene ideje.
“Ajmo, zovimo pomoč!” pade prva pobuda obupa medtem ko so drugi mnenja, da bi nam telefon moral dati ključ za nadaljevanje. A telefon smo že odprli, če bi našli kakšen listek pri bateriji, pregledali smo prazen nabiralnik za smse in seznam telefonskih pogovorov in kontaktov.

Go go go!

Težava nastopi tudi pri tipkanju smsov. Vključen je T9 sistem, a žal angleški. Hrvaške besede se sploh ne da napisati. Nato nas prešine prva rešitev in sms napišemo po angleško. Saj so bila tudi navodila v hrvaščini in v angleščini. Oddamo sms in se igramo s telefonom medtem ko čakamo odgovor. In glej ga zlomka! V arhivu smsov – ne med prebranimi ali poslanimi smsi, prav v arhivu! – najdemo sporočilo. Potem reševanje steče.
Do telefonske govorilnice na drugem koncu mesta se zapeljemo kar z avtom in še preden preiščemo panoje od avta do govorilnice, v govorilnici pozvoni. “…vas bo čakal agent pod krinko… žvečilni gumiji… ne verjemite nikomur…” Pogovor je potekal v angleščini, navodila so bila sicer nedvoumna, a vse prej kot jasna. Skok do najbližje prodajalne nam razjasni, da je sobota popoldne in so trgovine zaprte. Ostanemo brez žvečilnih gumijev. Polni raznih idej že od daleč zagledamo sumljivega človeka s klobukom na glavi. Previdno in nezaupljivo se mu približujemo, delamo se, da nimamo nič za bregom in nedolžno pogledujemo v nebo, ko odločno pristopi in nas vpraša, če imamo žvečilke. Na, pa smo tam! Najmlajša članica ekipe brez zadrege seže v svojo torbo brez dna, potegne na plan bonbone in ponudi: “Nimamo žvečilk, a tile bonboni so res odlični. Priporočam, ne bi rajši teh?” Vidi se, da je agent pod krinko v zadregi, za trenutek okleva, nato pa seže po bonbonu “Pa može!” Glasno si oddahnemo, agent pa vtakne bonbon v usta, se obrne in odkoraka. Z odprtimi usti strmimo za njim in razočarano ugotovimo, da smo ostali praznih rok. Agent se ustavi samo še toliko, da si zaveže razvezane vezalke, v tem pa naša najmlajša agentka švigne do njega, izpuli časopis, ki ga je agent odložil, da si je uredil čevlje, in kot bi trenil je med nami in že vsi skupaj zagreto brskamo po časopisu.

Izginjajoči agent pod krinko.

Pot po premnogih krajih zločina po Zagrebu se nadaljuje, enkrat vmes se vrnemo v bazo, da prevzamemo prepotrebno orodje za nadaljevanje raziskav, pošiljamo šifre v štab, iščemo, rešujemo. Vmes nas napade helikopter, kot po naključju, razkropimo se na vse smeri, ko mi v žepu zazvoni telefon. Predam ga bolj izurjenim govorcem lokalnega jezika in domači štab nas posvari, da so nas odkrili, da se moramo hitro umakniti.
Raziskava nas pripelje na varovano dvorišče in parkirišče, kjer nas varnostnik nadere, da je kurilnica v bližini poslovne stavbe strogo varovano poslopje in naj se odmaknemo vsaj 10m stran od nje. Nato odide. Seveda nas zanima, kaj je tako strogo varovanega v bližini, zato prinesemo nos bližje. Čez nekaj časa pride varnostnik ponovno mimo, umaknemo se, da jih ne bi spet slišali, in ko koraka tik mimo nas na njegovih prsih zagledamo na roke napisano oznako “security”. Nasmehnemo se, varnostnik pa se ustavi čisto blizu nas in si prižge cigareto. Nekaj časa menca na mestu, nato nadaljuje obhod. Mi pa se zgrnemo na njegovo kadilno mesto in kmalu pridemo korak bliže naslednji rešitvi.

V vrtincu dogajanja.

Popoldne se preveša v mrak in ko parkiramo avto na naslednjem mestu, se kmalu za nami makadamu približajo drugi žarometi. In nato še tretji. Kmalu spoznamo, da smo se na tej točki – povsem po naključju – srečale vse skupine agentov. S skupnimi močmi razrešimo naslednjo uganko, odklenemo zakladek, ki je na novo postavljen na tej točki, v zakladu najdemo vsak svoja nadaljna navodila in se razkropimo. Še ko sedamo v avto, buljimo v list z navodili, ki nam niso niti najmanj jasna. Že nekaj časa se peljemo, ko ugotovimo, da v resnici ne vemo, kam se peljemo. Kam bi se morali peljati. Vozimo se po nočnem Zagrebu brez poti in brez cilja, stvar postaja groteskna. Dokler voznik na ustavi in nas natera iz avta: “Od tu naprej moramo peš, saj vidite, da z avtom ne morem!” Aaaa, očitno je imel čas med hitro hojo do avta (50m?) rešit nalogo in sprocesirat, kam moramo naprej. Vsa čast.
Iz avta smo poskakali na ozki makadamski cesti, obdani z grmovjem in drevesi, ter se po stezici odpravili v temen gozd. Pot smo si razsvetlili z medlimi lučkami in iz daljave opazili pramen žepne svetilke, ki nas je od časa do časa oplazil. Končna točka, nas je presunilo. Prišli smo do cilja! Pod drevesom se je že zbralo nekaj agentov, ki so skušali z vlomilskim orodjem vdreti v skrinjo, ki je skrivala končni odgovor. Ključavnica se ni in ni hotela vdati, dala nam je čas, da smo razdelili goro pametnih nasvetov in idej, kako bi mi to bolje naredili, preden se je odprla. Tik tik tik tik tik. Ključavnica ni bila cilj! Bila je obrambni zid, ki nas je ločil pred koncem. 3 – 2 – 1 – BUM!

3-2-1 BUM

Epilog. Srečanje, kakršnega nismo pričakovali. Srečanje, kakršnega še nismo doživeli. Srečanje, na kakršnega bi se z velikim veseljem še enkrat podali.