Geolov po praško: 12 različnih v enem dnevu

Lani je v Pragi potekal mega event, ki je zaradi enega od pridruženih dogodkov privabil veliko zakladolovcev. Pokazala se je namreč zelo redka priložnost, da v enem dnevu najdejo kar dvanajst različnih vrst zakladov, seveda upoštevajoč tudi različne vrste dogodkov. Med sodelujočimi nas je bilo tudi nekaj Slovencev in mislim, da nikomur ni bilo žal poti v Češko prestolnico. O potovanju naju z gamskom tja in vseh pripetijah, si je mogoče več prebrati tukaj: Blog. Kako pa sva 8. 9. 2013 našla tudi 12 različnih vrst zakladov, pa nekaj tukaj:

Med vračanjem proti avtomobilu sva se ločila od drugih in sama skakala po gozdu do treh ponoči. Seveda sva vmes pobrala kup škatlic, med njimi sva zgolj nekoliko po polnoči ob pomoči čeških prijateljev zaključila multi zaklad – št. 1, s katerima sva začela najin “napad” na tako željenih 12 vrst zakladov, nekoliko kasneje pa sva našla tudi prvega od tradicionalnih zakladov – št. 2.

 

 

Sam sem bil že kot ožeta cunja, Bojan pa še ves navdušen. Končno sva se privlekla k avtomobilu in odpeljala do znanega parkirišča. Seveda ob nočni uri znova ni bilo niti misliti, da bi naju bili v katerem od kampov veseli, vdana v usodo sva se premeščala vsak na svojem sedežu, dokler nisva zaspala. Pa ne za dolgo. Notranja ura naju je zbudila že ob petih zjutraj, počasi sva se, priznam, nekoliko polomljena, spravila pokonci, zlezla na kolo in odpeljala do parka Stromovka. Tam sva si pogledala razstavo Maze – št. 3 (vse kar ste hoteli vedeti o zakladolovu, pa si niste upali vprašati), se ustavila na enem od srečanj – št. 4, skočila še malo naokoli in ob tem pobrala misterija– št. 5, katerega podatke sva dobila že ob mozganju doma.

 

 

Potem pa sva se ozaveščeno odpravila pobirat smeti v okviru CITO dogodka – št. 6. Cache in, trash out. Nabrala sva veliki črni vreči in jih nato lep čas vlačila naokoli, ker nama ni bilo niti najmanj jasno, kje presneto je treba smeti oddati. Sprva zato, ker sva svoja lista z označbo mest s kontejnerji enostavno vrgla kar med smeti. Ko pa sva si uspela izposoditi nov list, sva složno ugotovila, da si z njim tako ali tako ne moreva veliko pomagati. Zakladolovca pa taka!

 

 

Končno sva jih odložila na mesto, kjer so jih odlagali tudi drugi, se vpisala in odšla proti prizorišču mega srečanja – št. 7. Zgodnja ura je imela tudi svoje prednosti. Med prvimi sva dobila informativni material in ob tem izvedela, da žal Slovenije na Češkem zemljevidu še ni. Zato sva malo kracala po slovaški zastavi, nato pa odšla v prostor, kjer se naj bi vse dogajalo. Pa je bilo še dokaj prazno, tudi pri vpisni tabli ni bilo še nikogar. Na majhno ploščico si moral vpisati svoje ime, nato pa si jo prilepil na veliko tablo z znanim znakom.

 

 

In tako se je dr.gumpi prvi vpisal na tako velikem dogodku. Juhej. Kar sijal sem, pa tudi Bojanu, ki mi je seveda takoj sledil, se je dobro zdelo. Pogledala sva si razstavo lesenih »kovancev« in sledljivčkov, nato pa skočila na kolo in oddrvela naprej po Pragi. Potrebovala sva še kar nekaj škatlic, zato se nisva smela obirati. V enem od mestnih parkov sva lezla v breg, dokler nisva ugotovila, da so skalni bloki, ki so eden od zemeljskih zakladov – št. 8 v mestu, dejansko nižje. Pri blokih sva se slikala in ob tem pogledovala proti policijskemu avtomobilu, parkiranemu na cesti poleg naju.

 

 

Eden od policistov je ležal v odprtem prtljažniku, dokler mu ni postalo nekoliko nerodno in se je zbasal nazaj na sedež avtomobila. Naju sta pustila pri miru, čeprav sva zmotila njun nedovoljeni počitek. Čez drn in strn sva se spuščala proti centru, vmes naredila postanek v lokalni trgovini, nato pa že brcala proti Karlovemu mostu. Tam sva našla škatlico, ki je do sedaj imela največ obiskovalcev na svetu, pobožala psa na sredini mostu (virtulani zaklad – št. 9) in prispela v strogi center.

 

 

Tam naju je čakala naloga, kot si je prej niti predstavljati nisva mogla. Da bi prišla do ploščice z označbo poldnevnika na Staromestnem trgu, sva se namreč morala preriniti skozi nepopisno gnečo deklet in žena v roza oblekicah in z balončki iste barve. Zabavno vsekakor. Kot bi se znašla v nebesih. Saj so zanesljivo roza, kajneda? Vrnila sva se na drugo stran Vltave in si pod Karlovim mostom naročila jahodovo zmrzlino :-). Pretirano drago, toda kaj, ko je Bojan mislil, da je cena napisana tam, kjer je bilo le menjalno razmerje med evri in kronami. Pa nič zato, saj sva lokalne valute imela še dosti.

 

 

S kolesi sva se podila ob reki, zbirala virtualne posode in šele čez čas, po nekaj poskusih seveda, ugotovila, kje ga lomiva. Uspešen zaključek wherigota – št. 10 naju je navdušil za še eno tovrstno igro, tokrat sva se zapodila na Praški grad, po številnih stopnicah, gor in dol. Nemcu, ki naju je hotel nekaj vprašati, sva samo pomahala, da tečeva na naslednjo točko. No, on je sam ugotovil, kar je hotel, midva pa sva pogruntala, da teči niti ne bi bilo treba. Ustavila sva se še pri zanimivi geološki posebnosti in spoznavala zabavno plat vikenda.

 

 

Ko sva se vpisovala v dnevnik škatlice, do katere ne prideš kar tako zlahka, se je pojavila skupina zakladolovcev, prosila, če se lahko vpiše in na koncu vprašala, kateri zaklad to sploh je. Halo! Midva sva morala preteči grajski hrib, da sva prišla do nje, oni pa takole, spotoma. No, saj sva tudi midva našla eno ali dve na lažji način, zato seveda nisva imela pripomb. Odbiciklirala sva nazaj do prizorišča mega dogodka, malo firbcala po stojnicah, ki pa so jih počasi že pospravljali. Je bil čas za odhod.

 

 

Tudi za naju. Kolesi sva vrgla v avto in navdušeno mahala Pragi med potjo na jug. Seveda so bili nujni še postanki. Najprej še za letterboxa – št. 11. Nato v trgovin za nekaj zaloge dobrega piva, za slikanje – št. 12 na trgu v predmestju Prage, pa tudi kasneje, med vožnjo skozi Češko proti Avstriji. V Linzu sva se še enkrat slikala, postanki so bili koristni, da nisva bila preveč zaspana.

Dan je bil torej uspešen, našla sva 38 zakladov, z dogodki vred seveda in dosegla želeni cilj. Praga pa ostaja še vedno lepa destinacija, ki naju bo vabila k novim obiskom. Zakladov, takšnih in drugačnih, zagotovo zlepa ne bo zmanjkalo.