SPT

SPT ali Somogy Power Trail je 270 zakladov, ki v krožnici tečejo od kraja Andocs vzhodno od Blatnega jezera na Madžarskem proti jezeru, od tam proti kraju Kaposvar, vendar se pod njim po krajšem slepem odseku obrnejo znova v smeri zahoda in končajo v kraju Magyaratad. Postavljalec in s tem lastnik je (še vedno) Geobetyarok, ki je smeli projekt ob objavi leta 2010 oglaševal kot najdaljši evropski power trail. Do tu vse lepo in prav. Tako veliko število škatlic je bil seveda velik magnet za geolovce in je po pravici povedano še vedno. Nekateri se ga lotijo z avtomobilom, drugi s kolesom, morebiti kdo, vsaj kakšen odsek, tudi peš. Treba je namreč vedeti, da razdalje niso ravno majhne, celotna pot od prve do zadnje škatlice je dolga okoli 140 kilometrov, zaradi bolj ali manj valovite pokrajine pa se na takšni razdalji nabere tudi kar nekaj višinskih metrov. Pregled elektronskega logbooka pokaže, da je zaradi relativne bližine trail zelo priljubljen tudi med slovenskimi geolovci.

Trail ni (vedno) enostaven, saj je vrsta zakladov T5

Toda SPT, ki je ob objavi zasijal v vsej veličini, je žal do danes postal svoj pravi antipod. Lastnik je svoje zadnje zaklade našel marca 2012, torej pred več kot tremi leti. Kaj je bil razlog za prenehanje ukvarjanja s hobijem ni znano, pa tudi pomembno ne. Bolj je dejansko težko razumeti, da traila ni arhiviral in tako preprečil tega, kar se z njim dogaja danes. Vrsta geolovcev, ki ga obiskuje, mu namreč s svojim trudom daje umetno dihanje in ga ohranja pri življenju. Menjajo škatlice, logbooke, pokrovčke in tako najdbe omogočajo tudi tistim, ki šele prihajajo. Dejstvo je, da je originalnih petlingov manj kot četrtina, ostalo so vse nadomestne škatlice, nekatere boljše, druge slabše, prevladujejo seveda vsem znani filmski vsebniki. Na nekaterih znakih, ki so sicer še na mestu, škatlice pa tam že dolgo ni več, je možno najti na hrbtni strani nekaj deset nalepk geolovcev. Sicer pa … škatlice so predvidoma postavljene tam, kjer naj bi bile. Predvidoma?

Ko od štora nič več ne ostane

Postavljanje novih škatlic ima namreč tudi temne plati. Ena največjih je ta, da se je veliko skrivališč spremenilo. Tako so prometne znake prestavili ali pa jih celo ni več, štore ob cestah pofrezali do višine tal, drevesa požagali. Geolovci običajno kar hitro ugotovijo, da že lokacja ne ustreza več temu, kar pravi namig. In potem improvizirajo. Kar niti ni najslabše. V nekaterih primerih je namreč skrivališče tako nejasno, da ne moreš biti nikoli povsem prepričan, da sploh brskaš pri pravem štoru. Ravno tako ne moreš biti prepričan, da ni morebiti škatlica, ki si jo našel, zgolj (pre)hitro postavljeni nadomestek, pravi petling pa se skriva le meter ali dva proč. Zna se zgoditi, da so geolovci pri razmisleku, ali je škatlica še tam močno nekritični in hitro porinejo v domnevno skrivališče svojo škatlico, saj so v stiski s časom. Tako je na posamezni lokaciji možno najti celo več škatlic, tudi kar tri dobro vidne zgolj v razdalji metra ali dveh. V enem primeru je bilo možno najti v do tal pofrezanem štoru v žaganje globoko zakopano škatlico. Ni treba pripominjati, da nekaj zadnjih found it vpisov v njej ni bilo.

Logbook?

Kaj je torej možno reči? Vsekakor je vodilo velike večine geolovcev ob odhodu na tovrsten trail večanje števila najdb. To je dejstvo in kdor trdi drugače, se spreneveda. Seveda obstaja še vrsta drugih razlogov, od druženja, preizkušanja samega sebe, meja svojih zmogljivosti. Toda SPT? Vsekakor obiska ni možno priporočiti, saj v stanju v kakršnem je, zgolj še životari in čaka na svoj (naravni) konec. Je veliko drugih tovrstnih poti, ki so bolje vzdrževane in tako lahko ponudijo pri iskanju tudi nekaj užitka. SPT ga vsaj z geolovskega vidika, dejansko bolj ali manj … ne more.

Včasih je namesto škatlice zgolj vrečka

Related posts:

Smrdljivi FTF Bogomolje na Hvaru Lab zakladi vabijo na Ptuj in v Velenje Sveti gral geocachinga: Project A.P.E. v Braziliji