Zaklad meseca – Slap v Kotlu in kamnita igla by Emahana
Kaj bi sploh lahko povedal o mestu, kjer že sam opis zaklada pove kar največ. Sploh, ker ne gre za preprosto škatlico, skrito na bolj ali manj klasičen način. Temveč zemeljski zaklad, kjer je že dolžnost lastnika, da o lokaciji pove čim več. In ekipa Emahana se pri svojih zakladih, tako tudi tem, vsekakor potrudi. Dober opis, kopica slikovnega gradiva, da o vprašanjih, ki niso pretežka in je tako nanje možno odgovoriti tudi brez geološkega predznanja. Pri tem zemeljskem zakladu boste z branjem opisa izvedeli vse, kar ste o slapovih hoteli vedeti, pa si niste upali vprašati. Prav tako o kadicah, kotlicah, drasljah in erozijskih loncih. Da o kamnitih osamelcih ali iglah ne govorimo. Na Gorenjskem jih običajno rečemo kar “babe”. No, in ker boste ob branju opisa izvedeli vse, kar morate o lokaciji vedeti, verjetno pa tudi še kaj več, mi ne preostane drugega, kot da delim opis iz leta 2020, ko sem se potikal po teh koncih in sam raziskoval zgornji del povirja Zale.
-
- Slap v Kotlu zgodaj zjutraj
-
- Kadice, kotlice, draslje in erozijski lonci
-
- Kamnita baba
Bil sem sam. In zato je bila tudi moja današnja pot temu prilagojena. Precej bolj neusmiljena do mišic na nogah, glave, telesa kot takšnega. Toda, saj vedno lahko kaj odvzameš, skrajšaš … ali pa podaljšaš in si tako vse skupaj še dodatno začiniš. Jutranje slovo od bloškega jezera me je po cestah te zanimive planote peljalo proti Svetemu Vidu, vasici, pri kateri imaš občutek, da je izgubljena, pozabljena nekje na koncu sveta. In preko njegovega roba sem se spustil navzdol, v dolino Zale. Obet slapov je buril domišljijo. Pa me je slap v Kotlu kar malo razočaral. Nikjer ni bilo bučanja, vode, ki se sloko poganja v globino. Zgolj široka pregrada preko katere je potoček leno mezel navzdol. Pa vendarle ob pravem času nedvomno tudi tu narava ustvari prvovrstno predstavo. Toda pravi biser je čakal na vrhu. Mali slapič, komaj vreden svojega imena, je padal v tolmunček. Pogledat sem šel še kamnite stražarje, se spustil naprej navzdol, do odcepa v grapo, kjer so se obetali novi slapovi. Skozi preduh med deloma preklanega balvana sem prišel do prvega. Lepotec je mezel po preprogi mahu, padal v globoki tolmun. Toda vedel sem, da se višje skriva še en slap, zato sem nadaljeval naprej, iskal prehode, sledil komaj vidni stezici. Medvedji slap je bil vreden obiska. Užival sem v miru in tišini, le šum padajoče vode jo je motil. Odšel sem nazaj, znova zajahal dvokolesnik, se vzpel do Sv. Vida, na odcepih zavijal tako, da so me peljali proti Rakitni. A to je že druga zgodba …
